Praznik

Kuoj bluo lepuo ankrat spoštuvat praznike. Cìerkuja so se napunle par te veliki maš. Če po uaznicah, če po stazah precesje judì so mamrale vesele. Na duore an na placu vasi so garmiele uekanja tropi puobču. Parjateli od usieh krajah so hajal za senjan praznovat an kosìt usì kupe. Usaka hiša je skazuvala raduost živiet kupe u mieru.
Vesejè tej objelo videt tuoje Nediške Doline pune živuost.
Pa, ki pride reč praznnik? Od kod pride tela besieda? Al je na besieda dopadana, ol žalostna?
Učera san stopnu u makino an san se jau: “ Donas je praznnik Svetega Ivana, narguorš Tarčečanski praznik; čen videt dost judì srečan an ki dielajo cieu cajt ki bon bandru.” An san šu.
Van na povian dost judì san sreču: me na bota vierval!
U parvi vasi san sreču dnegà pisá. San se jau: če je pás, kajšan človek bò. Pa ga nia blua.
Tu drugi vasì dvie kakuoše so grebusale, pa človieka nia blua; samuo an tič, an grabàc j marve pobieru pred urat. San se ustabu an san pensù: če je kajšan, bo ču makino, pride uon. Pa nič.
Tu te četarti vasi san se ustabu naplacu an san se jau: “Sa na puoden proč, dokar na pride kajšan človek.”
San biu ato, ato sa itì proč, kar so se odparle dne urata. “Sa bo kiek”, san se jau. Sej parkazu an parlietih mož; recimo an star mož s palco.
- Dobar dàn – san mu jau.
- Dobar dàn; al ste slovenj? –
- Ja - san odguoru - ma živin u Laške. -
- Ja, kab! Kuo bote živeu tle? –
- Za ki? Al se na more? –
- Nia obednega, so usì šlì. San ostù jest, Ğjustina ki je buna an nje mož, an Tinac, ki ima no kravo an dvie kozè. Pride kajšan, pa subto se uàrne. –
- Donas je praznik Svetega Ivana…
- Ja paš duo badà! Nia ku ankràt, niamajo cajta; kàr te na dà sudu, ga nia, moreš dialat kàr češ.
- Ma je kumarno. –
- Kab, ma ki moreš?
- San paršù za videt dost judì je ostalo. Jih štejen, za videt dost jih je zaries. Pa do sa san ušafu samuo vás.
- Ja, ja, bote malo štéu. So usì stari, na hodejo uón, jih na bote videu.
- Me sarcè boli, kar pensan de kar san biu puobič, je usè uekalo, an letalo. Kan so se opravle naše Nediške Doline. Donas nie praznih svetga Ivana je praznik naših Dolin.
- Zaki diete praznik naših Dolin? Ki pride reč praznik? Al je guod?
- Ne, ne nie guod naših dolin. Praznik pride taz “prazan”, zuok Naše Doline so prazne, zaries prazne, s cielama prazne: je njih praznik!
- Nieste lepuo poviedu.
- Maté ražon: praznik zakì je dàn prazan od diela. Ma donás je tud prazan človieku. Antadá se ore reč:
- Praznik naših Dolin!