POGREBI V BENEČIJI

November, miesac molitve za te renke, za naše hišne, vaščane in prijatelje, ki so zapustili tele sviet in ki so postali part naše osebne, družinske in skupne preteklosti. S smartjo stopnijo v hišo žalost, preglavce, kajšankrat obupanje; življenje družine se spremeni; v vsakdanjem življenju se čuje pomankanje tiste osebe, ki nas je zapustila. Počaso potle se rana zaceli; ostane le spomin, ljubezen, molitev in duhovna povezava s te renkin. Vsakdanje preglavce, dielo, družina nas pejejo naprej in v našem življenju se križajo vesele in žalostne ure, rojstva in smarti, smieh in jok.

Samuo viera nam da pravi pomien vsieh telih dogodku, ki bi jih na mogli zastopit samuo z našim uman.

Donašnji dan smart postaja nimar buj privatna al družinska stvar; navadno človek na smart leži v špitale; za pogreb skarbijo "pompe funebri" in hišni muorejo samuo plačat. Če z adnin krajan tel sistem pomaga rešit vič problemu, z druzin smart je zgubila tisto naravno povezavo z vsakdanjim življenjam, s skupnostjo vasi in fare. Kakuo so naši ljudje v preteklosti živieli tele važni moment, kakuo so se organizal', katere so ble navade, kateri ljudje so bli "protagonisti" telega dogodka, ki je zajeu družino, vso žlahto in vas?

Ko je biu bunik na smartni pasteji in zanj nie bluo vič upanja, de ozdrave, so ga hodili obiskavat žlahta, prijatelji, vaščani in znanci. Seviede ga je narpriet paršu obiskavat duhovnik in ga previdu s svetimi sakramenti spuovedi, svete popotnice jn svetega olja. Ob smartni uri so pri buniku vahtali hišni in v zbrani molitvi ga priporočali Bogu. V adno roko so umirajočemu utaknili križ, v drugo pa žegnano svečo: križ kot simbol odrešenja, svečo pa kot znamenje žive viere.

Kar je paršu konac in duša je pustila teluo, sin al pa hči sta zaparla oči martvemu očetu al materi; obratno sta pa mat al oča zatisnila oči martvi hčeri al matrvemu sinu.

Dokier je biu marlič še gorak, so ga ženske al pa moški umili, obrili an so ga preobliekli v najliepšno njega oblieko. Ženskam so pustili na roki rinko in rončine na uhah, natuo so počistili kambro, popravli pastiejo in pokrili martvega z bielo arjuho. Na pregarnjeni mizici so ložli posodo žegnane vode in varšič ojke, v drugo posodo pa olje z majhaniin gorečim tahtom: ta luč je muorla goriet vas cajt do pogreba.

Ženske so obliekle čarne kikje in fiertuge, možem in odraslim sinuovam so pa ovili okuole rokava čarni flok alpa èarni trak paršit tan na škrici od jope, znamenje žalosti. Tuo znamenje so muorali nosit sinuovi po smarti očeta al matere pou lieta in se nieso mogli udeležit nobednih veselic, predusiem plesa ne. Zenske so muorle nosit čarne oblieke narmanj 'no lieto po smarti staršu al moža.

Novica smarti se je hitro razglasila: med te parvimi je biu obvešen mežnar, ki je zapustu njega dielo in je šu zvonit. To parve je začeu zvonit "po duš'" al "Ave Marijo" s te malin zuonam, potle je dvakrat pozuoniu "po martvaško" (don - den - din); če marlič je biu puobič al Čičica, se je zuonilo samuo s te sriednjim in s te malim zvonuovam (den - din).

Čezdan so parhajali otroci, mladi, stari in kropili martvega, so pokleknili in zmolili nekaj Očenašu za njegovo dušo. Gaspodar, gaspodinja, sin al hči so imieli v hiši že pripravljene majhane hliebce kruha in vsakemu, ki je paršu kropit, so ponudli po adnega na glavo; odraslim so pa dali an glaž vina. V lietih velike mizerije so matera parpejale kropit vse svoje otroke, de bi dobili vič kruha.

Zvičer so v hiši martvega molili vse tri dele rožarija; molitev, katere so se udeležili hišni, žlahta in vaščani, vsaj adan po hiši, so ponovili do višera pogreba. Vsi so se čuli dužni bit prisotni in v teli parložnost,i vsi so pozabili prepire, kreganja in so prioskocili na pomuoc družini: nekateri so skarbieli za žvino, drugi za nujne diela, žene za èistit hišo in za kuhanje.

Po rožarju je začela "vahta": ponavadi štier možje so bedieli u hiši, usako uro so obiskovali marliča, niek zanj zmolili in skarbieIi, de lučka v kambri ne ugasne. Do pogreba zvonuovi so zjutra in zvičer zvonili po martvaško.

Na dan pogreba so parhajali iz drugih vasi prijatelji, žlahta in znanci. Adno uro precl pogrebam so paršli tudi pievci; družina jin je poskarbiela kruh, vino, salam in ser. Za pievci so paršle "družice", Ce je biu "na barah" kak mladenč al mladenka; te čeče so imiele biele oblieke in v precesjji so nosile kranceljne rož. Križ je nesu član narbližje družine: poročena mož al žena, če marlič je biu poročen, puob (stric) al čeča (teta) če marlič je biu na žembo.
Tele je biu zadnji pozdrav renkemu, medtem ko je duhovnik le naprej molu Oče naš, Češčena si Marija in "Daj jin Gospuod venčni mier in pokoj in venčna luč naj jim sveti, naj v miru počivajo. Amen". Za naše ljudi Sveto pismo so ble slovenske piesmi. Pieli so jih v vsaki parložnosti in Z njimi izrazili veselje in žalost, molitev in hvaležnost. Prepišemo tle piesem, ki so jo v preteklem stuolietju pieli v dolini sv. Lienarta, kar je umarla mlada čeča.

Pri pogrebu dekline

Čujte sestre, čujte vi usi,
poslušajte prau zvestuo,
kako jemlje u hladni zemlji
mlada deklica slovo.
Dobro stejo usipoznali
in njo... (ime) klicali,
po pravici spoštovali
zavoljo njene pridnosti.
*** liet je komaj stara,
paje mor'la vendar umret,
kakor rož'ca čisto mlada,
u dolgo večnost mor'la iti.
Slovo hoče še jemati
rajna sestra dans od nas,
mrzlo roko nampodati
in povedat mili glas.
"Srečno, srečni mili oč,
pravi milo vaša hči,
srečno, srečno mama zlata,
rajna hčerka govori.
Kar z menoj ste pretarpeli,
naj povarne Ježuš vam.
Bog daj, da bi tam objeli
svoio hčer na sodni dan.
Tudi sestre vas objemem,
u duhu vas poljubim zdaj,
od vas lepo slovo uzamem,
vidimo se u svetem raju.
Spomnite se sestre vaše,
vam u spominu naj živim,
pri daritvi svete maše
vašim prošnjam se 'zročim.
O dekleta, vi verstnice
mojih zlatih mladih let,
hmal mi bote tovaršice,
zginel bo vaš rožni svet.
Bila sem tud jaz vesela,
sam želela uživat svet,
kakor rožca sem cvetela
u zarji svojih mladih let.
Dane spa se truplo gnjie,
u krilu čarne zemlje spi,
kamor sonce nepresije
inu bel'ga dneva ni.
Toraj srečno liubi moji,
k' ste me semkaj spremljali
in prosili duši moji
liubi mir pri Ježušu.
Zdaj pa sestre se ločimo
vi od mene jest od vas,
za zveličanje skarbimo,
toje rajne - (ime) glas.

J. B. - DOM - Leto XXX. št. 20 - 15. novembra 1995

Realizzazione della pagina Nino Specogna