Boliezan isenu an parve spomladne gobe

Tle po naših dolinah, pomlat se parkaže usake liato konac miasca febrarja-parve dnì marča; te parve začnejo cvest te armene piskalce an modac, potlé če po puaji se začnejo belìat “pratoline”; naprej ki grejo zornade an tiadni, puaje se ofarba usakih sort koluarju za arzveselìt naše očì, trudne od take duge zime! Driauja tud se začenjajo zbujàt tan po host: popí se debelejejo pod parvin špotlivin soncan, parpraujeni za uon vrieč pera an rože.


Parve jedéne gobe se parkažejo buj poznó, miasca obrila, kár začnejo cvest an se beliat čariašnjove driauja gor po dolin, ki jih je puna. Tele gobe, tle par nas, judjè jih pobiarajo an jedò malo liat od tuod (priat jih nia obedan poznu), se kličejo “spunjole” ol “morkele”, so zló sauoritne. Pridejo uons tleh glih kar cvede čariašnja, rastejo radè okuale patoka, tuk zemjá je pieščena. Je pametno jih ití bràt kupe s tistin gobarjan ki jih lepuo pozna, zak mias njih kajšan krat raste nà goba ki jin se puno podobe, pa je smártna! Njè imè je “gyromitra esculenta” an vič med njim so umarli kar so jo sniadli. Takua ki san pravu, špunjole niaso zlo poznane tle par nas, pa gu Švicar an tan u Frànč jih jedo ku iast mèd: jih parložjo tu mesnino, tu rižot, tu cvarče an še drugan. Kàr jest vien, luna jih meta naprej skor an miesac, potle jih nie vič do druzega liata. Tala goba živì rada tode ki raste “isèn”, mias njegá kornìn: se pomagajo drug druzemu!


Tele zadnje liata se zgaja na žalostna riač: isènan spoka olùb taod tleh gor po deble, takuo de na morjo vič uliač suštancje dos kornìn gu pera, takuo de iseni usahnijo na nogah; driauja stare liata an liata, debele an vesoké skor trideset metru metajo u luht tele sùhe varhe mìes host, ku dušice doz vica ki uzdigjajo pruot nebes njih suhè rokè! Je taka žalost tuale videt, je tud velika škoda za naturo an le buj za spunjole.
San zrajtu, po tin velicin, de sej zgubilo osandesèt par stuo isenu, an devedeset par stuo gob, mankul tode ki hodin jest jih bràt.
Obedan na prave od telih boliazni (ol pur nečejo pravt) ki škodvajo naše hosta že od te zadnje ujské naprej.
Parvi so začel umeràt kostanji ki so bli živlianje za naše judì: “kanker” so pravli! Počas kostànji so ozdravial pa tuale zdrauje je duralo samuo no malo lìat. Gredè je oboléu pa “briast” (olmo): su posahnile use te stare debla! Te mlade, pa so jo veneslè uon! Vič ol manj, usà host je bla no malo buna. Drug krat je točalo pa briazan, so usihàle ku za uajo.
Kostanjan je paršla uon pa na nova štrafinga: na gosá forešta jin je pikala pera ki so se posušile an padle dol na tla, tisti bùaz kostànji so muorli vrieč nove pèra; tuale jin je stuarlo zgubìt muač, tarkaj di nieso moglì dàt ne ròž ne buri. Nad zadnjo so jin ušafal medežino: so spustìl no drugo žvino ki ìe jajca od tiste gosé. Sada kostànji, ki živjò tle po naših hostah vič ku an taužint liat, so se rešìl od smartì (Buoh jin di srečo!). Tapod njìm se radè rodiò pa babe an ardane (narbuojše gobe na sviate!); tud oné so jo riščale ku spunjole!!!


Usè tele nasreče, človék se jih sàm par sebé nagàja kar napune z usako sorto strupa tist ajar ki ga stòr živìat.