Dná stara piesan

Bèpo - Bèpa, usedinse tle, te navaden no lepò piesan zlo staro.

Bepa - Kisadno?

Bepo - (puoje) "Celò bòžjo nuòč bon snùbu",

Bepa - Jo poznan, jo poznan. Ma na začne takuo.

Bepo - Kuo pa?

Bepa - “Lej, (puoje) za brìeh že sònce zahàja”.

Bépo - Nìa takùo! Ti na mòreš pùobnet, si màsa mlàda.

Bepa - Bìaš, ki si an gòdac. San pìela pred tàbo!

Bepo - As norčàsta! Jest san pìau ki ti nìes bla še velèžena!

Bepa - Si an jùnac? Al s se zàbu de san te jest brìsala rit, ne ti menè!

Bepo - Poglèd ki venàša! Ti maš màsa velìke žnàbla!

Bepa - Te na zamìeren zak ti na mòreš vìedet: tàpod tistin molàrje na placu usàk jùbi dàn zvičèr smo hodìl pìat tisto pìesan...,

Bepo - Pa nìe bìu molàr, je bla lìpa...

Bepa - Al se mìešaš? Tist molàr je šelè tan na placu. Mòreš itì ga glèdat.

Bepo - Ja, bon vìu čarvè ki so ga veìedli.

Bepa - (Jèzno) Stàbo se ne mòre ražonàt.

Bepo - Čuj, jest se zmìsnen de tista pìesan je takolè začèla: "Cèlo bòžjo nuòč bon snùbu".

Bepa - Ne, ne. Ne takùo. Muč an Pošlùš! (pùoje parvi štih za kontràlt)

Lej, za brìeh že sònce zahàja... (se ustabe no magnienje)

Bepo - (Zmàga) Po ja de! Viš ki na znaš naprèj!

Bepa - Pač, znan, znan še lepuo. (Pride not Miuta). Čuj, jest an Miuta bòma pìele. Miuta al se zmišnes (puoje.) "Lej, za brìeh že sònce zahàja, Lej, že lùna u lùhtu gre”

Miut - Še lepuo de!

Bepa - Ben nu… (pojejo parvi štih, parvi an drug glas)

Bepo - Paš de ja, paš de ja. Muore bit takuo. Antà potle... (pùoje nìmar ku prìet). "Celò bòžjo nuòč bon snùbu"

Bepa - Ti na brùseš ku tùoj rùog!

Bepo (Jèzno) Ben nu, kùo pùodmo naprèj, ti ki vìaš vič ku avokàt?!

Bepa - Pùodmo, pùodmo! Pošlùš! (pojejò druga dva štìkjaca)

Pùjmo glèdat kuò je lùštno,

če po sred našè vasì.

Bepo - Ja, ja, takùo! As vìdla če nìe blùo menè...

Bepa - Ja kàb, me stòreš càgat za smìehan.

Bepo - (Jèzno) Ti me maš na pìku. Al vìaš ki nardìn: sa grèn. Ma me prìdta glèdat kar vas bo màndrala potrìeba.

Mjut - Ne, ne - Bod tle - Nastùoj zamìert, poguarmò no malo.

Bepo - Ben nù, ben nù, van bon pomàu še no màlo... Alòra... alòra... alòra

Bepa - Nu vestòk!

Bepo - Antà: (Pùoje le tìste) "Celò bòžjo nuòč bon snùbu"

Bepa - Pa si tard za zlùodja! Na ku tùo glodaš.

Bepo - Mùč ti, ki se zastòpeš ku muš tu pèzo.

Bepa - A jest? Alòra ti? Povèj almànk besìede.

Bepo - Ja. Antà…

Bepa - (Prùot judèn) Se daržì ku lìesku pop, an nìe za nič.

Bepo - (An on prùot judèn) Me parjèma tàka fòta de bi ji tèu dàt an klafùt.

Mjut - Ujža je ku pàrva štròfa, samùo besìede so drugàč (puoje drùg štih) "Tan na pràgu muòja jùbca - čàka an špèga kadà prìn."

Bepa - Als vìdeu, muš. Ti maš màsa tard mulòn.

Bepo - (Ofìndjeno) Pa sa gren zarìes. (Stòr fìnto itì proč an potlè na nàglin se ustàf, popensà no male, an se uàrne poje njegà štih.)

"Celò bòžjo nuòč bon snùbu"

Mjut - Ja, sà je takùo. (puojejò zadnja dva štìha)

"Celò bòžjo nuòc bon snùbu

bo groznuò jo zapustìt".

Bepo - As vìdla. Ti sme màsa žmàgala. A vìaš ki? Zapùojmo sùbto od kràja, če ne pùode usè mojè dìelo go mes komadòn.

Bepa - Ki??? Tojè dìelo!!! Gorìja menè! San se pu fardàmala s tàbo.

Ti na viaš, ma jest tu gajufo iman prepisane usé besiede od tele piesmi, pru takuo ki smo jo piel kar smo bli mladì.

Bepo - Pokaš, pokaš. (Bepa mu da pismo an on preberé:)

Bepo- Lej, za brìeh že sònce zahàja,

lej, že luna u luhtu gre.

Pùoden glèdat kuò je lùštno,

če po sred našè vasì.

Je lepuo

Bepa - Še Bog via. Biaš naprej.

Bepo - Tan na pràgu muòja jùbca

čàka an špèga kadà prìn.

Celò bòžjo nuòc bon snùbu

Ahh! Je paršu blek na jamo|!!!

Celò bòžjo nuòc bon znubu

bo groznuò jo zapustìt.

Tata an mama sta me pravla

de jubìt je zlo teškuo. Ja… ma:

San jin vìervu pa jin odguàrju:

"Čen provàt no male an jest".

Tòl jubèzen jubeznìvo

ğjùoldit čen do živega.

Tàt an màm takùo bon pràvu

al jubìt je rìes teškuò.



Bepa - Sa bi korlo jo zapiet takuok Buog zakuaže, ma smo na malo.

Bepo - Donas je nedeja; jih bo muorlo prid puno tle pred cierkujo za iti h maš.

Bepa - Na kore ku čakat.

Bepo - Ja, ma al bomo mučal?! Al vesta ki: van povian no pravco.

Bepa - Kizadnó?

Bepo - Tisto od salamu

Bepa - Nimar tista! Je štufno!

Bepo - Pa tisto od mlade krivapete.

Bepa - Ben nu, ku na viaš druzega…

Bepo - Par starin naši judje nieso iedli ku pulento an mlieko pil: nie bluo druzega. Za de bojo miele puno mlieka so krave pasli usak dàn po usierode, tas Nediže do Matajura. Ki krati kar so pasli so se jin parkazale krivapete. So jih radi špegal kar so se prale njih krempaste nogè.

An dàn an mož doz Barnasa je videu tapod brieze no mladò krivapeto ki je spala. Je naglo uzeu no varcò, jo j zvezu an jo j nesu du vàs. Usì so bli radoviedni videt tisto krivapeto, ki nie bla zanič ustrašena an jin je subto jala:

- “Če me pustà fraj, van navaden puno rečì”.

- Ki takega, so prašàl.

- Van navaden kuo se runa mast, skuto, sér, kruh, pinco, kuo se pledé petenice an cajne, kuo se runa žeké, kuo se klepa kosò, kuo se runajo salame an klobase.

Kar jin je navadla usé tuole jin je jala:

- Sa pustitame, san van navadla usé kàr znan.

An so jo pustil. Pa kar je bla u luhtu, tuk nieso moglì vič do nje, je zauekala:

- pa van niesan poviedla kakuo se runajo božični poguojci. An van na povian.

Zauoji tegà Barnašanj na znajo runàt božične poguojce.

Bepa - Ja kab! Na Božič san kosila dopar muoji sestrì du Barnase, kake dobrè poguojce san jedla.

Bepa - Duo te jo j navadu?

Bepo - Nono.

Bepa - Ja, ja je liepa an če nia ries, ma te se zavija masa izik kar praveš. Bi ti muoru tàjit izik de te bo lieuš teku.

Bepo - Tajit? Kakua?

Bepa - Z adnò izikovo odvezo, šjoljilingua, se dìa po taljansko. Provì začet an rec trikat po trikat: Deb le blá!

Bepo - (provà an se zaplieta) – Deb de dla – deb le dla – deb le la.

Biaš za usian hudič!!!

Bepa - Pa ti biaš celò nuoč snubit.