Kries Svetega Ivana
Zbudimose an na zapustimo naše lepe navade!
Na viljo Svetega Jvana popudan so napravli možje an puobi an vesok vesok sieršču kup an suhe fažina, le takuo usaka vas: Matajur, Mašera, Tarčmun an napri po usi dolin.
Po deveti ur so zakuril kries!
Kries se je kuro po puoj an na vesok prestor. Atu je bla ciela vàs: je bla navada plesat okuole, pijet. Čeljo z Blazina je godu ramoniko! So pravli de tuole je nucalo za zagnàt štrafinge an boliezni.
Rosá, ki je močila pùoje, je bùojšala judi. Vič ku kajsan se je taču tu travi. Tinac Korenin rauno se je vargu, nah, tu pokrive; na duzin se je at obraču: dobrà medežina ža reumatizme, sej hvalu!
Na vilio, te mlade an te u lietah čečé smo pìsale na biljete imena tistih puobu ki so nan bli useč, an imena tistih naših, ki njin smo ble useč. Smo biljete na štier zavile an jih polozle gor na vinjikove pera. Drug dan, če kajšan biljet se je odparu an ime pokazu, puob s tistin imenan je biu te pravi mož ža nas.
Druga navada: smo tu no taco uodè bejak velile: če zguoda uodà je bla vekrita s pìencam dobrò je bluo, smo ble ušafale dnega moža lepegà, brumnega an bogatega!
Nie ki reč: tekrat nie biu “oroscopo” za prebierat an viedet kar nas je čakalo, kajsno je bluo moglo bit naso živlìenje. Tele so fote, kuante... pa takuo je bluo tekrat!
Tele navade na puno jih požnajo!
Moja mama mi je pravla de tu nje vasì tisto nuoč so jo klizal “La notte dei miracoli”. So bral te dišočè zelenina: rožmarin, salvjo…; če rosá jih je bla zmočila, j bluo pomalo za zdrauie!
Usè se zubja an dobrà voja je uteklá!
Zganìtase, hitita, skarbita, po Nediško zastopìmose!
Mikelina B.
