Marnàci taz Tarčèta

Cukerjova pulenta

Usàko vičèr pùobi so se zbìeral tàna tarčečànsko gorìco, okùol kàmanove mìze.
Ato so se menàl an čàkal za itì uàs.
Vičkràt so se vajàl od kàmana do kàmana brez vìedet ki dìelat.
Kar tùo sej gajàlo, j blùo za se jih bàt, zak pru tènčas uònz njih norčàstih pàmetah j moglùo veletìet karbòd.

Takùo no vičèr nìeso vìedli ki dìelat; so ble glìh finìle čarìešnje takuo de nìeso moglì vič ih itì kràst.
Zaglèdajo marnacòvo Gìgjo, ki je neslà uonz butìge pu kìla mòke serkòve za pulènto skùhat an an kìlo cùkerja.
So pustìl de prìde damù, antà usì kùpe so se pobràl gu njih hìšo, ku vičkràt kar nìeso vìedli kan itì.

Čelèšta j bla že ložlà uadò ugrèt.
Pùobi so potikàl na usò mùoč, takùo de Gìgja, kuj veugrìela uadà, ji zamešàla pulènto an joj začèla kùhat.

Za màlo càjta prìde Mìljac, no màle parpìt ku po navàd; se parblìža špurgètu an popàde un koščìč pulènte tas kràja kotlà.
- Jèzus, Marìja Devìca, kùoj dobrà. Gìgjca, Gìgica, ki kùhaš za no pulènto. -
- Bùog pomàj, Mìljac, pulènto, pulènto ku nìmar. San kupìla mòko dòpar Bargolìne. -
- Čelèšta, parlèt san. Pokùs an ti! -
- Jèzus, parpomàjte Bùag. Gìgja, Gìgja, let nazàj doh Bargolìnu an kùp pet kìlu tìste mòke. -
- Dam sùde! -
- Naj napìše go na bùkva. -

Gìgja je letìela doh Bargolìnan an sùbto sej uarnìla z nin žàkjan mòke serkòve.

Pùobi so se režàl takùa očìtno de Čelèsti, ki od trèh bràtru je bla narbuj frìšna, je paršlùa tu pàmet de so kìek nagodìl.
Je pokùsla mòko.
Antà j zastopìla.
- Gìgja, kìaj cùker? -
- Tan na mìz, Bùog vàr!
Jèzus, Marìja, svet Jòzef, ga nìa vič!
Al sta preklèti boštàrd!
Kadà plàčamo usò tìsto mòko! -

Drug dàn pùobi so plačàl Bargolìnu mòko.
Pa za pùno dni so se smejàl an usìen pràvli kakùo j bla sladkà marnacòva pulènta.

Kòde skàče mùoj gràšac

Na primavèro usè j ukupuvàlo prasètace za de se opìtajo če po lìete an de bòj paračàni za ih bečarìt če kan dičemberja.

No sabòto Celèšta, Gìgja an Mìljac so se pobràl do mez Tarčèšnjak za uzèt korìero tàpar Lìpe.

Celùo polìetje Čelèšta an Gìgja sta prodàjale grah za paršpàrat sùde za ukupìt kòčiča.
Sùdu j blua màlo. Takùo so ukupìl te narbùj màlega prasètaca ki so ušàfal dol na čedàjski tarh. Je blùo màlo vènč ku na pudgàna.
Mìljac gaj nabàsu du žàki an gaj nèsu gor na korìero.

Kar korìera j paršlà gu Špìetar na albèrgo, Miljac, ki mu je blùo ostàlo še kàjšan frank, j fagnù dos korìere glìh kar sej naprauljàla za nazàj itì naprèj.
Gìgja, ki je vìedla de je ostàla še kàka palànka, hìtro je skočìla še onà dos korìere.
Bùoga Čelèšta je ostàla sàma z nje prasètacan.

Je pensàla kakùo nardì za spràft kòtaca taz Lìpe fin damù.
Onà nìa blà parlòžna za nosìt žàkje gor na ràmana, zatùa ki j bla nìmar lepùo parštìmana. J mìela te narbùj lìep kukòn od celè valàde, ustàbjen z nin glunjìkan na kròno narèt, takùo de sej somejàla zarìes ni krajìc.

Je pensàla na tùole kar korìera sej ustàvla na krìž Saržènta.
Uràta so se odpàrle an glih tènčas žàki sej odvèzu an prasètac sej zavalìu dòmez ščalìne an j začèu letàt če po njìvah.
Bùoga Čelešta j glèdala prasètaca skùoze oknò od korìere an uekàla:

- Bùog te štràfi, lej kòde skàče mùoj gràšac. -

Nìe blùo kàka ku stopnìt dos korìere.
Je arzgarnìla nje šarokò kìkjo an sej usèdinla na kraj potì an at j čàkala.

Kar Gìgja an Mìljac sta zaflìnkala te zàdnje sudìče, sta se pobràla, on naprèj onà zàda, prùot dùomu. Nìesta ràjtala ka jih je čàkalo gu Saržènt.
Kar jih je zaglèdala, Čelèšta je skočìla gor ku fužèta, an je začèla nazàj uekàt:
- Gigja, lej kòde skàče naš gràšac! -

Je biu že mràk kar Mìljac j rivù popàst prasètaca.
Gaj nabàsu nazàj du žàki an gaj nèsu damù.

So ga rèdil buj tèčno ku nje, de se jin opìta.
Pa nìe ràstlo nič.
Pudgàna j bla an pudgàna je ostàjala usàk dan.
Takùo de an dan j ukrepàlo.

Tìsto j blùo pàrvo an zàdnjo lìeto ki Marnàci so mìal prazè.

Miljac ulače Čelešto s karjuolo

Marnàci so bli bùozi judjè. Nìeso imìel ne njìva, ne zanažèta, ne hostì. Parfìn hìša tuk so živìel nìe bla njih.
Par srèč Mìljac j dìelu du gjàf. Takùo almànk an krat na mìesac, kar j bla plàča, so se no màlo rangjàl.
Za se grìet so hodìl go po patòcah vèje bràt.

An dàn Čelèšta an Gìgja so se pobràle darvà bràt gòmez tarčečànsko gjàvo.
Čelèšta, ki je bla narbùj delikàna, sej popùsinla an je pàdla.
Nòga ji je takùo zabolìela de nìe moglà vič hodìt.

Gìgja j letìela hìtro klìcat Mìljona.
On, prez màsa pensàt, j popàdu karjùolo an je šù gu gjàvo.

Jest san ga vìdeu pasàt tapred našo hìso an san jàu njanj:
- Njanja, Miljac gre s karjùolo ce prùot gjav. Kaj ràtalo? -
- Paš ki? Gìgja an Čelèšta so nabràle darvà. Jin grè prùat. -

Jest san pensù:
- Me se parì čùdno. Čen vìdet! Kuj šù an se uàrne. Bomo vìdli ki bo! -

Za malo zàjta, vìden Mìljona tan na preklànce ki pèje Čelèšto du karjùolo.
- Njanja, njanja, puj glèdat. Miljo pèje Čelèšto du karjùol! -

Bùoga Čelèšta j glèdala ku miš uonz mòke. Joj blùa špot.

Kar Mìljac j paršù naurèdič nàšega làšta, namèst itì po pòt če prùot gorìce, sej obarnù gomez naš lašt.
Gaj blùa špot itì če mez gorìco.
Gu čìme nàšega làšta j bìu vas potàn, nàle ki Čelešta j bla lahnà ko na perìca.
Se smìsnen ku deb blùo sà kakùo j blùa spot Čelèšti, ki je ležàla usà askjùčena du karjùol.

Za no màlo potlè j paršlà Gìgja klìcat našo màmo de pomedihà bùogo Čelešto.

Marnacu špurget

Ku usà drùžina an špurgèt marnàcu j bìu posèban.

Ga je zazìdu Mìljac.
Pa ne samùo ankrat. Vičkràt, zlo vičkràt!

Kàdar Miljac j bìu samùa no male parpìt se ga nìe še poznàlo dej pijàn.
Kàdar pa i bìu no màlo vič, ku tist dan kej potègnu plàčo, mu sej zdìelo de je an lèon.
Sej nabàsu okùole špurgèta an je začèu pùnje tùč gor na anj an uekàt:
- Tle naj prìdjo! Tle naj prìdjo. -

Majdàn nìe vìadeu kamù guarì.
Pa je blùo očìtno de joj imèu gor s kàjšnin.

Se mùore reč di nìe maj taknù nobèdnega.
Marnàci nìeso bli škòdval kàkega nànč če si jin bìu daržù nùož tàpod gàrlo.

Tèk, pa, je bìu zarìes škòdvan je bìu špurgèt.
Mìljac gaj takùo na moč tùku de usàk krat gaj usegà spodrù.

Mi otròc, kar smo vìedli de je u tàkin stànu, smo hodìl gor na oknò špègat kakùo sej jèzu an kakùo gai spodèrju.

Drùg dàn nìe blùo kàka Mìljacu ku ga nazàj zazidàt an še prednèn an hìtro, priet ku Čelèšta an Gìgja sta ustàle.

Kožàki

Mi, ki mamò no màlo màsa lìet, pùobnemo lepùo kožàke.

Tìsti taz Ščìglih so bli brùmni, pa tìsti doz Bjàč so bli zlùodi. Kar so paršlì gu vàs j blùo za se trèst. So se spodìl če po hìšah an so dìelal zlùodja.

Vìan kìak lepùa an jest.

Žènske so se jih posèbno bàle.
Možjè ol so bli u uiskìa ol so se mùorli skrivàt za na finìt gu Germàni, takùo nìeso moglì jih branìt.

Marnacòva Gìgja nìe bla lìepa an se nìa daržàla.
J blùo teškùo jo poglèdat an želìet kìek od nje.

Čelèšta sej darzàla, j bla nìmar na mestu an sej še ciprijàla.
Pa sej bàla za zlùodja kožàke.

Takùo kar so paršlì gu vas, ona je letìela gu hìšo, je odpàrla špurgèt an sej usà okapunàla, sej nafrajàla vas gòbac z uògjan, sej usà arzčesàla, takùo dej ràtala ko na štrìja.

Tùo j nucalo vič ku majdnà rìeč:
nobèdan kožàk ji nìe šù màj nànč blìzo.