An glas se tu mené
ponaulja,
čudan glas,
ki ga na moren dopoviedat.
Se dovaršì
na koncu usake zmišjave
an me šinfa.

Naj daš, naj sonce,
naj špian, naj san zbujèn,
naj vesejè, naj žalost me objema,
pred mano stoji
an me zagrabe.

S kogùn se man jezt?
Kogà man klet?
Komù zadužin tolo karvico?

Nia lahkò zapriet uha,
mučat,
se podluožt;
nia pametno
žalvat živlienje
sojò an druzih;
nia moč pozabit usè
an ku nič iti naprej.

Kan puodmo?