Kuo b teu

Kuo b teu
se plìest ku andràt
gomez oriehe,
kuo b teu
se žlikat
dol po zaledjenò Nedižo,
kuo b teu
bandrat prout Landarju
z celò trumo otruok
an s tistim, ki ih nia vič.

Živlienje gre!

Ostajajo spomini
an veliko pogrešìenje z njim.

Ma za ka se glavjat?!

Cajt, ku te martvi,
se na uarne
le če boš molù ol kleu.

Kar j bluo, j bluo;
an kar je, je.

Objemat oriehe,
letàt dol po Nediž,
guorit s tistim ki šelè te zastopjo,
se troštat de naši navuodi
bojo imiel an onì tisto “buogo” bogatijo,
ki smo imiel mi:

tuole,
par sreč,
šelè ostaja|