Bòrovič

So se spregnile
rože
dol do tleh
tisto nuoč:
slana ih je umorila.

Tapod lobjo
Bòrovič j ležù
ku nimar polegnjen
na njegà listnjak.

Tisto jutro,
ku rožice,
kar sonce j ustajalo,
on nia ustù.

Otroc
so šli gledat
al in je spledu cajnce.

Cajnce so ble lepuo položene u rijo,
ma Bòrovič nia prasu
dvie palanke za nje,
je ostù spregnjen na listnjake ku rožice.

Otroc
so zastopil
de Bòrovič j šu u nebesa,
za plest košiče
an cajnčice
otročičan
gu Tamica.