Božič

Božič se parbližuje;
grede
zbuja
taužint spominu
ki silejo
na varh.
Ki narpriat
vedà?
Ki pride
h pamet?
Dua
se polože,
parvi,
tapred usìan?
Štrùki,
gubance,
oriehi;
mama,
nono,
njanja,
bratri?
Ki, dua?

Donas
vehaja
taz cajtove tamé
an skriuan občutak:
nale ki anjuci pojò
an novorojén
parhaja
buozac ku mi.
Niema srebrà,
niama zlatà,
samò jubezan,
jubezan do koncà.

Ah,
benečànski pastierci,
bùozci ku on,
uzdignitase,
hitita h stalci,
sprimite
skriunost jubezni
ki novorojèn
nudì.