Gor na bul

Gor na bul
rija starih pozabjenih hiš
ku na odparta rana
gardì rob.
Dan za dne
vìetar, daš, led
srepua marvajo
kar od njih ostaja:
viden se preobračat njih gobac
nimar buj opadan an kumaran.
Moja zemjà joče.
Se žalva.
An jest z njò.
Se uprašan če an dan,
tek j šù,
se uarne.
Kada trošt novega življìenja
se zbudì u sarcah
tistih ki so odpadli?
Kada jubèžan do naše zemje
prevarže pameta
an žèja bogatìje
se spreobarne
na goròčo željò
naših hiš?
Hiša
se bojio nazaj posmihale
an jest bon mogu gledat
u luhtu, pruot robu,
brez spregnit glavo,
brez poardečìet od špotà.