J Vemarija

Zuonì tan u Landarne:
j Vemarija.

Tiči so šli spat:
tan u host opočivajo tapod varhàn,
te par temù se tiščò,
se grejejo,
čakajo drug dan.

Luna nia ustala:
usè j tamavo,
samuo zvezsdè migajo brez svetìt.

Pensan:
Še dost kratì sonce puode za briegan an ustane,
še dost krati trava zraste an usahne,
še dost kratì zemjà se preobarne okuole an okuole?

Še dost krati?

Kamù briga še dost kratì?
Ki kor pravt sam sebè neznane reči?
Čakamo, na štejemo.
Nia cajta ku za itì naprej,
brez se prašat kaj bluo, ki je, ki bo.

Kaj bluo?! J trieba pozabit.
Kar j bluo slavega j že pozabjeno;
kar j bluo dobrega j pasalo, ga nia vič.

Se troštamo an se tolmò,
se tolmò an se troštamo
an na ku gremò naprej do koncà.

Ist donàs se gledan tu špiegu an se prašan:
ka san ist?
San tist ki kar bo podgrebjèn
mu na bo korlo vič skrivat de nie nič?
San tist ki, tu njih ujet,
sauraže krivice brez mort ih oznanjat?
San tist ki se na da merù
an se trošta, se trošta, se trošta brez viedet ki?
San tist ki je prepričan
de nie vič cajta za nič?

San pogledu nazaj an sa se jau:
čen kiek zastopit.

Ma niesan zastopu nič