Mačka an pás

Potriebnu je blua hranit an branit usé blagua pardialano tu celin liate, z maltro: naše družine su miale velike varuhe, tu hramu an od zuna hrama: od znotra je bila mačka, od zuna je biu, parpèt za adno kiatno, ke je letala gor an dol po adnì nit nategnjeni čez duar an če sei moglua tud tan pred kakošnjakan, pa an pás, jagarsk po navad. Mače je lajhalo tan po usì hiš, je mialo frajnost od salarja do kliat, manj tiste kletcé tuk je blà prasečina. Kadà sei godilo, de je rivalo an do tiste, antadà so ble grievinge! An je lovilo mišì, pudgane an kajsnega tìča. Mače nie mialo kapòtaca gor na sebé tud če je biu mras, ne flokiče oprie šije, ku kar nucajo do našin dan tele šjore, mačka, se je sama ranğala za njè jedilo; gaspodar ji jé pardau an bop mliaka an kako skorjo siara.
Kár san živeu selé tan par očuave, san spau tu ni kambri, ki je miala šofìt lesen, tramì an daskè, glih tapod salarjan: gor nad pastiajo je biu an šlemper ke sej odparu gor pruat salarju.
Tel prestór so ble “nebesa” za puhe, pudgane, mišì an tiče, takua de usé okna su ble pokrite z nò mriažo, ma se via de tele žvine so kuštne….an ušafajo usé jame za prit not; gaspodar je mogù potarpiat tist bop škode ke so nardile z jedìlan, ma nia tarpeu njh drekè tu blaze; takua dé če nia blà zadost mačka, su blì pa skopcì, pascè, bisk an strup. Kar salar je biu pun, mašma po noč, se je ču ciau ravej.
No nuač san glih zaspivo, kar gor na salarje sej čulo cvilìt, njaulat, garnjàt , pihàt an tampat: san se takuo zastrašo de san se pokriu gor čes glavo; san mislo de so strašila; tela confušion nie miala concá; alora san se dau kuražo, san paržgou no kandelo, san stopno gor na pastiajo an san uzdigno šlemper... tan je bla màčka usá karvava, je miala no uhùo arsprano, ma je daržala tu ustah no pudgano martvό skor guars ku oná! Kar mej vidla, je ponjaulila an mej paršlà pruat, z repan po luhto, kazat de kuaj bla barká. Jest san jo pošujo an pohvalo...

Oh! sada napišemo kiak, pa gor na pisà. Tel pas je biu puno h nuco družin: je daržú deleč tatje, lesice, an usό žverjačno ke je bila obarna za kakošnjak an za štalo.
Kaišan krat je lajo celo nuač brez uržuha; tua je jezlo gaspodarja (muaj tata je guariu: laja gu te gorenju šobu….) ma nuc je biu čaries čes škodo, takua de so ga usì potarpial….tentega, nàš judjè, če niesu blì jagri so blì šigurno “brakoniari”; pás je pomau spodit dujačno an gaspodar je pa ustrielu an pobrau gor. Kaisan krat je padlo du uodò, pa pas (naučen) joj riešo.
Pas je tut varvo tiste otrokè ki so živial tu družin (tentega so pohajal cigani).
An muaj parjateu ki je meu negá pisá ta na duare, zapetega za šijo z nò kiatno zeliazno ki sej šukala gor an dol po adni nit, tud tela želiazna; tel buah pás, kar se je bližala kaka sila, že priat ku je začela, se je deu tulit an lajat ku te zaudane; tel muaj pariateu, se nie videu kan diat, takua de an dan me je prašu mené no pomuač. Jest san mu jau:
- Ti si an “šofèr”, imaš po rokah po gostu gome od kamjona, veriez dan kòs kopertona an zašpikinga mias pisá an kietne, boš videu ke genja tulit. -
Glih takua je ratalo, od tentega me nia ku plačavo za pit, usak krat ki mej ušafo. Za me, ke san “letričišt”, nie blua teškua zastopit ka sei zgajalo: usaka striala je parpravla letrik tu kiatno an tu nit, pas ke ima štiar nogè oparte dol na zemio, je ušafavo fardamane potrešanje.
Je meu ražon tulit!!!