Vanğel Svetega Mateuža

I - ROIENJE AN MLADUAST JEŽUŠA

Rodovina Ježuša Kristuša

[1]Rodovina Ježuša Kristusa, sina Davida, sina Abrama. [2]Abraham j rodiu Izaka, Izak je rodiu Jakoba, Jakob je rodiu Juda an njegá bratre. [3]Juda je rodiu Faresa an Zara s Tamaro, Fares je rodiu Esroma, Esrom je rodiu Arama, [4]Aram je rodiu Aminadaba, Aminadab je rodiu Naassona, Naasson je rodiu Salmona, [5]Salmon je rodiu Booza z Rakabo, Booz je rodiu Obeda z Ruto, Obed je rodiu Jessa, [6]Jesse je rodiu kraja Davida.

Kraj David je rodiu Salomona s tisto ki je bla Urijova, [7]Salomon je rodiu Roboama, Roboam je rodiu Abija, Abija je rodiu Asafa, [8]Asaf je rodiu Gjosafata, Gjosafat je rodiu Jorama, Joram je rodiu Ozija, [9]Ozija je rodiu Jotama, Jotam je rodiu Akaza, Akaz je rodiu Ezekija, [10]Ezekija je rodiu Manassa, Manasse je rodiu Amosa, Amos je rodiu Giosija, [11]Giosija je rodiu Jekonija an njega bratre, u cajtu trasmigracjona čeu Babilonjo.

[12]Po trasmigracjon čeu Babilonjo, Jekonija je rodiu Salatjela, Salatjel je rodiu Zorababela, [13]Zorababel je rodiu Abjuda, Abiud je rodiu Eljacima, Eljacim je rodiu Azora, [14]Azor je rodiu Sadoka, Sadok je rodiu Akima, Akim je rodiu Eljuda, [15]Eljud je rodiu Eleazara, Eleazar je rodiu Mattana, Mattan je rodiu Jakoba, [16]Jakob je rodiu Jožofa, moža Marije, od katere sej rodiu Ježuš, ki se kliče Kristus.

[17]Ratinga usjeh rodu od Abrama do Davida je takuo štjernaist; od Davida do trasmigracjona čeu Babilonjo j še štjernaist rodu; od trasmigracjona čeu Babilonjo do Kristusa je, na zadno, štjernaist.

Jožof uzame gor na se Ježuša

[18]Lej kakuo sej godilo roìenje Jezuša Krištuša: njegá mat Marija, zakí je blá obečana žená Jožofu, prìet ku so šli živiet kupe, sej ušafala u drugin stanu s pomočò Svetega Duhà. [19]Jožof nje mož, kí je biu pravičan an jo nìe teu zavreč, je nameniu jo odpustit poskriuš. [20]Tist cajt ki je tele reči rajtu, lej mu sej parkazu tu sne an anğel Gaspuadu an muj jau: «Jožof, sin Davida, na buojse uzet za tabo Marijo tùojo ženó, zakí kàr sej rodilo tu nji pride od Svetega Duha. [21]Oná bo rodila sina an ti ga boš klicu Ježuš: on ries bo rešiu njegá ljudstvo od suojih grehù».

[22]Use tuale je ratalo de sej dopunlo kàr je blua povìedano od Gospuoda po preroku:

[23] «Lej, devica bo spočela an rodila sina,
ki bo kličen Emanuel,

ki če reč: Buog z nan ». [24]Kar sej zbudu, Jožof je nardiu takuak muj anğel Gaspuadu kuazu an je uzeu za sabo njegá ženó, [25]ki, brez de bi jo on poznú, je rodila sina, ki on gaj poklicu Ježuš.

Mateuž - Kapitul 2

Pridejo krajetari

[1]Ježuš sej rodiu u Betlemu Judeje, cajtu kraja Erodeža. Niešni Kraji so paršlì od jutrovega u Jerusalemu an so poprašuval: [2]«Kie je Judejski kraj, ki sej rodiu? Smo vidli ustat njegá zviezdo an smo paršlì ga častit». [3]Kár j čú tele besiede, kraj Erodež je ostú zgànjen an z njin usá Jeruzalem. [4]Je zbrau usé venčne gaspuode an pisarnike folka an sej zmenjavu par njih gor na prestor tuk sej meu rodit Krištuš. [5]Mu so odguoril: «U Betlemu Judee, zuok takuo j pisano s prerokan:

[6] An ti, Betlem, zemjá Judee,
nies zaries te narbuj majhan kráj Judee:
od tebé pride ries an poglavar
ki bo pasu muojga folka, Izraela.

[7]Antadá Erodež i poklicu poškriuš krajetarje an sej stuoru poviedat od njih natancin cajt u katerin sej bla parkazala zviezda [8]an jih je pošjú u Betlehemu an jih je silu: «Biešta an zmenitase skarbno na otroká an, kár ga ušafata, povejtame, za de puojden tud jest ga častit».

[9]Potlé ki so čul kraja, oní so se pobral. An lej zviezda, ki so jo vidli veliest, jih je pretiekala, dok j rivala an sej ustabla na prestor tuk sej najdu otrók. [10]Kar so vidli zviezdo, so se močnuo poveselil. [11]Kar so stopnil tu hišo, so zagledal puoba z Marijo njega materjo, so se parklonil an so ga častil. Potlé so odparli njih skrinje an so mu podaril zlatuo, vieruh an mìro. [12]Vizani potlé tu sanjo za se na uračat čeh Erodežu, po drugi pot so se uarnil u suojo vas.

Ježuš u Egitu

[13]Oní so glih bli šlì, kár Gaspuodu anjovac sej parkazu Jožofu u sanjia an muj jau: «Ustán, uzám za tabo puoba an njega mater, utéc u Egitu an ostan tan dok te na vizan, zakí Erodež gleda otroká za ga ubit».

[14]Jožof, ku sej zbudu je uzeu po noč za sabo puoba an njega mater an je uteku u Egitu, [15]tuk je ostú do smartì Erodeža, za de sej komplilo kàr je bluo rečenó od Gospuoda s prerokan:

Taz Egita san poklicu muojga snu.

Ubivanje nadužnih otruok

[16]Kar Erodež sej dovizú de Krajetari so ga miel za norcá, sej arzjezu an j pošjú ubivat use otroké Betlema an suojih krajah od dvieh liet dol, za cajtan ki je biu zaviedeu natancin taod Krajetarju. [17]Antadá sej komplilo kàr j bluo rečenó od preroka Jeremija:

[18] An glas sej začú u Rama,
an jok an no veliko jomanekanje:
Rakele joče suoje snuove
an neče bit potalažena, zakí jih nia vič.

Ježuš se uarne an stoji u Nazaretu

[19]Kar je umáru Erodež, Gospuodu anjovac sej parkazu u sanjia Jožofu u Egitu [20]an muj jau: «Ustán, uzam za tabo otroká an njegá mater an biaš u Israelsko vas; zakí so umárli tisti ki so tiel zaliest živlienje otroká». [21]On je ustú, je uzeu za sabo otroká an njegá mater an je stopnu u Israelsko vas. [22]Pa, kár j zaviedu de u Judeji j kraljuvu Arkeláj namestu suojga očí Erodeža, sej bau itì če. Vizan potlé u sanjia, je odstopnu u Galilejsko deželo [23]an, ku j paršù, j šu živiet u no miesto kličeno Nazaret, za de se kompli kàr j bluo rečenó od preroku: «Bo kličen Nazaren».

Mateuž - Kapitul 3

II - OZNANIENJE NEBEŠKEGA KRALJESTVA

Pridga Janeža Karstnika

[1]U tistih dneh sej parkazu Janež Karstnik pridgat u Galilejsko puščavo, [2]rekoč: «Spreobarnitase, zuok nebeško kraljestvo je blizo!».

[3]On je tist ki je biu oznanjen od preroka Isajija kar j jau:

Glas dnegà ki ueče u puščavi:
paračajta Gaspuodovo pòt,
zraunita njegá staze.

[4]Janež, je nosu oblieko kamelskih dlak an kožnast pàs na gùje; njegá ceringa so ble kobilce an teduj med. [5]Antá so parletal čeh njemú taz Jerusalema, taz usó Judejo an taz ciele dežele okuole Jordana; [6]an, potlé ki so spovedal njih griehe, so se stuorli karstit od njegá taun rieko Jordana.

[7]Kár j vidu puno farizeju an sadučeju prit na njega kárst, jin je jau: «Liperska sorta! Duo van j arsvetliu za se spukint bližnji jez? [8]Nardita zatuo fruge uriedne spreobarnìenja, [9]an na upta de morta guorit mies vas: Imamo Abrama za očí. Jest van dien de od telih kamanu Buog more stuort veliezt Abramske snuove. [10]Že skiera j ložena na drevesove kornine; usak drieu ki na daje dobré fruge pride usiečen an varžen na oginj. [11]Jest vas karščen z uodò za spreobarnìenje, ma tist ki hode za mano je buj močan ku jest an jest niesan uriedan nanč mu nosit šandalne; on vas bo karstú u Svetemu Duhu an u ognju. [12]On daržì u rokah lopato an očede njegá duor an poberé njegá ušenico na salar, ma zažgé plieve z neugaslivin ognjan».

Ježušu karst

[13]Tenčas Ježuš taz Galileje je šù na Jordan čeh Janežu za se stuort od njegá karstit. [14]Janez pa muj teu ga branit, an j guoru: «Jest iman potriebo bit kárščen od tebé, an ti hodeš čeh mené?» [15]Pa Ježuš muj odguoru: «Pust dielat za sa, zuok se uzdà de takuo dopunemo usako pravico». Antá Janež je dopustu. [16]Ku j biu karščen, Ježuš j šu uonz uodé: an lej, so se odparle nebesa an on j videu Božjega Duha se znižat ku golob an prit na anj. [17]An lej an glas goz nebà kje pravu:

«Tel je muoj ljubezníu Sin, u katerin san se zadovoliu».

Mateuž - Kapitul 4

Skušnjava u puščavi

[1]Antadá Ježuš j biu pejan od Duhà u puščavi, za bit tantan od zluodja. [2]An potlé ki sej postiu štierdeset dni an štierdeset nočì, na zadnjo j biu lačan. [3]Antadá skušnjavac mu sej parbližu an muj jau: «Če ti si Boži Sin, rec de teli kamani ratajo kruh». [4]Pa on je odguoru: «Je pisano:

Ne samuo s kruhan bo živeu človek,
pa z usako besiedo ki gre uonz Božjh ust».

[5]Antadá zluodi gaj peju za sabo u sveto miesto, gaj poluožu gor te narbuj vesók kraj tempilna [6]an muj jau: «Če ti si Sin Boži, varzise dol; zakí je pisano:

Suojin anjucan dà zapuoved za te,
an oní te pardáržajo z njih rokmì
za de tuoja noga se na zapledé tu kaman».

[7]Ježuš je odguoru: «Je tud pisano:

Na boš motu Gaspuoda tuojga Bogà».

[8]Nazaj zluodi gaj nesu gor na prevesók brieg an muj pokazu usé kraljestva svetà an njih slavo [9]an muj jau: «Usé tele rečì te dan če se parkloneš an me boš častìu».
[10]Pa Ježuš muj odguoru: «Biaš, hudìč! Je pisano:

Gaspuoda, tuojga Bogà časti
an samuo njemu dáj bogočast»

[11]Antadá zluodi gaj pustu an lej anjuci mu so se parbližal an so ga služil.

Nazaj u Galileji

[12]Kár j zaviedu de Janež je biu ustavjen, Ježuš sej partaìu u Galilejo, [13]je pustu Nazaret an je šu živét u Kafarnau, blizo muorja, u deželi Zabulona an Neftalja, [14]za de bi se komplilo kar j bluo jano od preroka Isaija:

[15] «Vàs Zabulona an vàs Neftaljova,
na rivo muorja, čepotinkraj Jordana,
Galileja judì;
[16]folk potopljen tu tamìa
je vidu no močnò luč;
gor na tiste ki so živiel u zemija an u smartni sienci
na luč sej uzdiginla».

[17]Od tenčas Ježuš je začeu pridgat an je guoru: «Spreobarnitase, zakí nebeško kraljestvo je bliženo».

Ti parvi dišepulni

[18]Tist cajt ki je hodú po galilejsko muorje, j videu dva bratra, Šmona, kličen Petar, an Dreja njega bratra, ki sta metala mrieže u muorje zakí sta bla ríbarja.

[19]An jin je jau: «Pujta za mano, van storen ratat ribarje človiek». [20]An oná sta subto pustila mrieže an sta šla za njin. [21]Kár j šu naprej, j videu druge dva bratra, Jakuma Zebedeonu sin an Janeža njegá bratra, ki tu barki kupe z njih očán Zebedeonan, sta mrieže strojila, an jih je poklicu. [22]An oná subto sta pustila barko an očí an sta šla za njin.

Ježuš učì an zdrave

[23]Ježuš j hodú okuole po usi Galileji, je učiu tu šinagogah, j oznanjavu lepo novico kraljestva an zdraveu usako sort boliezni an bolečìn tu folka. [24]Njegá dobroimè sej aršerilo po celì Siriji an takuo so parpejal čeh njemú usé bunike, šinfane od usakih sort boliezni an tarplienju, te zaudane, judì ki so miel božjo oblast an doletjené; an on jih je zdraveu. [25]Veliki folki so začel iti za njin taod Galileje, taod Dekapoli, taod Jerusalema, taod Judee an od dej Jordana.

Mateuž - Kapitul 5

III PRIDGA GOR NA BRIEGU

Veselíčanja

[1]Kár j videu folke, Ježuš je stopnu na brieg an potlé ki je sednu mu so se parbližal njegá dišepulni. [2]Antá j začeu guarit an jih je učiu rekoč:

[3]«Blaženi ti buozi u duhu,
zak njih je nebeško kraljestvo.
[4]Blaženi ti žalvani,
zuok bojo potroštani.
[5]Blaženi ti mierni,
zuok bojo pouerbal sviet.
[6]Blaženi tisti ki so lačni an žejni pravice,
zuok buojo sítani.
[7]Blaženi ti usmíljeni,
zuok ušafajo usmiljenje.
[8]Blaženi te čisti sarcà,
zuok bojo vidli Bogà.
[9]Blaženi dieluci merù,
zuok bojo kličeni Boži sinuovi.
[10]Blaženi pregánjani za uojo pravice,
zuok njih je nebeško kraljestvo.

[11]Blaženi vi kár vas bojo zasramoval, vas bojo preganjal an, lagè, bojo guaril usako sort slabega pruot vas za uojo mené. [12]Veselitase an gonobitase, zuok velik j vaš lon u nebesih. Takuo, ries, so preganjal preroke pred vam.

>Zemska sù an luč svetà
[13]Vi sta zemska sù; pa če sù bi zgubila slast s kogun bi se mogluo jo narest slanò? Za nič bi na blá ku za bit váržena proč an popeštana od judì.

[14]Vi sta luč sveta; na more ostat skrito no miesto ki stoji na briegu, [15]an se na paržgé no luč za jo luožt tapod kiznenik, pa gor na kandelier za de bo svetila usian tistin ki so u hiš. [16]Takuo naj sviete vaša luč tapred judmì, za de bojo vidli vaše dobre diela an slavil vašega Očí ki je u nebesih.

Dovaršitu leca

[17]Na pensajta de jest san paršù zbrišavat Pravico an Preroke; niesan paršu zbrišavat, pa za dàt dovaršitu. [18]Resnično van dien: dokar na pasà nebuo an zemjá, na pasà na sama jota ol an sam koščič pravice, brez de usé bi se godilo. [19]Tek, zatuo, prelome dán sàm telih májhanih zapuoved, tud tiste narmajš, an bo učiu judèn narest šetarkaj, bo rajtan narmajš u nebesko kraljestvo. Tek pa jih bo spoštuvu an jih bo učiu judèn, bo rajtan velík u nebeško kraljestvo.

Ta nova pravica guorš ku ta stara

[20]Zakí jest van dien: če vaša pravica na dotečé tisto pisarniku an farizeju, na bota stopnil u nebeško kraljestvo.

[21]Sta čul dej bluo rečenó tin starin: Na boš ubivu; tek ubije bo založen na sodbo. [22]Pa jest van dian usak tek se zajeze s suojin bratran bo podložan na sodbo. Tek pa dìe bratru: Norac bo muoru bit podložan šinedriju; an tek mu dia: zaudan bo namenjen paklenskemu ognju.

[23]Zatuo če ti predstaveš tuoj ufar na utar an áto se zmisneš de tuoj brat ima kiek pruot tebé, [24]pust áto tuoj dar tapred utarjan an biaž priet se pobuojšat s tuojin bratran an potle uarnise za ufrit tuoj dar.

[25]Ložise dakordo s tuojin pruotnikan dokier si na pòt z njin, za de pruotnik bi te na dau sodniku an sodnik vahtu an ti bi biu varžen u paražon. [26]Resnično te dian: se na rieseš od tan dok ti bi na plaču do zadnjega čintežma!

[27]Sta čul de j bluo jano: na boš runu adulterja; [28]pa jest van dian: usak tek ki gleda no ženó za se jo troštat, j že nardiu adulterjo z njo u suojin sarcu.

[29]Če toja desna úač ti je okazjon za pohújšanje, vederijo an varzijo proč od tebé: te varže ratingo ries zgubit an kos tuojga teles, rajš ku de usó teluo bo varženo u pakú. [30]An če toja desna roka ti je za pohujšanje, odrìezjo an varzijo proč od tebé: zak je buajš za te de se zgubì an kos tojga telesa, ku de use toje telua bi šluo finjavat du pakú.

[31]Je blua tud rečeno: Tek zavarže suojo ženo, naj ji da karto zavárženja. [32]Ma jest van povjen: usak tek zavarže suojo ženo, če ne zauoi konkubinata, jo postaulja na adulterjo; an usak tek poroči no zavarženo nardi adulterio.

Parsìeganje

[33]Sta tud čul dej blua povìedano tin starin: Nastuaj parsìegat, pa dopun z Buogan tuoje parsiege; [34]pa jest van djen: na nikúl parsiegta: né za nebua , zak je tron Bozji, [35]né za zemjò , zak je stol suojih nog ; ne za Jeruzalem zak je mjesto velikega kraja. [36]Nastuaj parsìegat nánč za tùojo glavo, zak niemaš oblast nardit čarnega al bjelega še dnega lasù. [37]Naj bo vaše guarìenje ja, ja; ne, ne; kar je vič pride od hudierja.

Uač za uač

[38]Sta čul dej blua jano: Uač za uač an zob za zob ; [39]pa jest van dìen za se na uperiat na to slave; ries, če kajšan te zajme na desno lice, ti ponudmu an to drugo; [40]an tistemu ki te če pejat pred sodbo za te suknjo uzet, pustimu an plašč. [41]An če kajšan te parsil za iti znjin an kilometro, ti nardi jh z njin dva. [42]Tistemu ki te upraša dajmu; an na obarín harbat tistemu ki te praša no posojo.

Jubezan do sauražnika

[43]Sta čul de j blua rečenó: Jub tojga bližnjega an sauraž tojga sauražnika [44]ist pa van dìen: jubita vase sauražnike, an molita za tiste ki vas preganjajo, [45]de bota snuavi vašega nebeškega Očí, ki store ustajat njega sonce na te žlehtne an na te barke, an pošìja daž tin pravičnin an tin karvičnin. [46]Ries če jubeta tiste ki vas jubejo, kajšno zasluženje bota mìel? Ka na dìelajo takua an publikani? [47]An če pozdraveta samua vase bratre, ki narta posebnega? Ka na dìelajo takua an pagani? [48]Bodita zatua popùni, takuak jé popún vas nebeški Očá.

Mateuž - Kapitul 6

Buogimé

[1]Gledta na runat vaše dobre pardiela tapred judmì za de bota štimani od njih, če ne na bota miel plačila pred vašin Očí ki je u nebesih. [2]Zatuo, kar dàš buogime, nastuaj tulit pred tabo, takua ki dìelajo ti falšasti ta po sinagogah an ta po cìestah de jih bojo judje hvalil. Resnično van povjen: so že parjel njih plačilo. [3]Kar daš buogime, naj na via toja čemparna ki dìela tùoja desna, [4]de tuoje buogime ostane skrito; an tuoj Očá ki vide tu skritin, te bo plaču.

Molitu

[5]Kar moleta na bodta podobni faučastin ki jubejo molit stoje tu sinagogah an ta po pičah goric, de jih bojo judje videl. Resnično van povjen: so že parjel njih lòn. [6]Ti pa kár moleš puj tu tojo kambro, zaprí urata, an mol poskriuš tojga Očí, an tuoj Očá, ki vide tu skritin, te obdà.

Prava molitu. Oče naš

[7]Kar moleta na lumpta besjede ku pagani, ki mislejo de bojo uslišani na moč besied. [8]Nabodta zatuo ku oni, zak vaš Očá vie kizadnih reči matá potriebo že priet ku ga proseta. [9]Vidruz zatua molita takuo:

Oče naš, ki si u nebesih;
posvečeno bod toje ime;
[10]pridi h nam toje krajestvo;
zgodise toja voja,
kakor na nebesih takua na zemí.
[11]Daj nan donas naš usakdanj kruh,
[12]an odpusti nan naše duge,
kakor tudi mi jih odpuščamo nasin dužnikan,
[13]an nas na upej u škusnjavo,
pa reši nas od hudìega.

[14]Če vidruz odpustà juden njih karvice, tud vaš nebeški Oča van bo odpùstu vaše grjehe; [15]če pa vidruz na odpustà tin druzin, tud vaš nebeški Oča van na bo odpùstu vaše griehe.

Post

[16]An kar se postà, nastuajtase pokazat žalostni ku faučasti, ki se gobac šlajfajo za pokazat judèn de se postjò. Resnično van povjen: so že parjel njih plačilo.

[17]Ti pa, kar se postìs, profumí tojo glavo an umí tuaj gobac, [18]de judje na bojo viedel de ti se postìš, pa samua tuoj Očá ki je tu skritin; an tuaj Oča, ki vide tu skritin, te obdà.

Ta prava bogatija?

[19]Na sprauljajta bogatije na zemìja, tuk tarme an arjá vederbajo, an tuk tatjè arzderejo an ukradejo; [20]pa spravta za vas bogatìje u nebesa, tuk ne tarma ne arjá ponucajo, an tuk tatjè na arzbijejo an na ukradejo. [21]Zak kìar je toja bogatija, at bo an tuoje sarcè.

Uoč lumin telesa

[22]Lumin tojga telesa je úač; zatuo, če toja úač je čista, use toje telua bo tu luč, [23]pa če toja úač je buna, use toje telua bo tamavo. Zatua če luč ki je u tebe je tamava, kakua velika bo tamá!

Buog an sudi

[24]Obedan na more služit dva gaspodarja: zakí ol bo sauražu adnega an jubu te druzega, ol bo méu rajš dnegá an bo zmagu te druzega. Na morta služit Bogà an bogatijo.

Se zavaržat na Previdingo

[25]Zatua van djen: na skarbita za vase živlìenje ki bota jedli ol pìl, ne za vase telua, ki bota oblìekli; živlìenje al na vaja vič ku živeš, an telua vič ku oblieka? [26]Pogledta tiče neba; na sejejo, na pobìerajo, an na zbìerajo gor na solar, pa vaš nebeški Očá jih redi. Al na vajata vidruz vič ku oni? [27]An dua od vas, z usó njega skarbjo, more doluašt suojmu zivlìenju no samò uro? [28]An zakà se glavjata za obljeko? Pogledta kuo rastejo lilje tu njiv: na dìelajo an na predejò. [29]Pa van dìen de še Salomon, z uso njega slavo, nìe biu oblječen ku adna od njih. [30]Sa če Buag takua oblječe travò ta na puoj, ki donas je an jutre bo varžena tu oginj, al na bo nardiu dost vič za vas, judje malovìerni? [31]Nastuajta se maltrat an na guarita: ki bomo ìedli? Ki bomo pil? Ki oblečemò? [32]Za usé tele reči skarbjò pagani; vaš nebeški Očá pa via kaj matá potrìebo. [33]Gledta rajš prìat božje krajestvo an njegá pravico, an use tele reči van bojo dane povárh. [34]Zatuo na skarbita za jutre, zak jutre bo méu že suoje nepokoje. Usakemu dnevu j dóst suoja težava.

Mateuž - Kapitul 7

Nastuajta sodit

[1]Na sodita, za na bit sojení; [2]zak s tisto sodbo ki sodeta bota sojeni, an s tisto mìero ki mìereta bota zmìerjeni. [3]Zaki gledaš slamco ki je tu uač tojga bratra, an se na dovizaš na tram ki je tu tuojo ùač? [4]Ol kua boš mu reč tojmu bratru: pust de uzamen slamco uoz tuoje ùoč, kar tu tùojo uoč je tràm? [5]Faučast! Uzam prjet tràm uoz tuoje ùoč, an potle boš lepua vidu kakua uzet slamco uoz ùoč tuojga bratra.

Ne omarsat svete rečì

[6]Na dajajta svete reči pisán an na metajta vaše karaude tapred prasetan de jih na popeštajo z njih nogmi an de potlé bi se obarnil za vas arztárgat.

Muač molitve

[7]Uprašajta an van bo dano, gledta an ušafata, potucìta an van bo odparto; [8]zak usak tek upraša, sprime; an tek gleda, ušafa; an tistemu ki potuče bo odparto. [9]Dua med van, njega sinu ki ga upraša kruh, mu bo dau an kaman? [10]An če ga upraša no ribo mu bo dau no kačo? [11]Ce vidruz, zatuo, ki sta žleht, znata dat dobre reči vasin otrokán, dost vič vaš Očá ki je u nebesih bo dau dobré reči tistin ki ga uprašajo.

Zlata raunava

[12]Use kar želejeta de judje nardjo van, nardita an vidruz njin: zùok tala je Pravica an Preroki.

Dvie potì

[13]Stopita skuaze uoske urata, zak šaroké so urata an otparta je pot ki peje u pogubo, an puno jih je tistih ki stopnejo not; [14]kakua pa so uoske urata an teškà je pot ki peje u živlìenje, an dost malo jih je tistih ki jo ušafajo!

Falšasti preroki

[15]Vartase od falšastih preròk ki pridjo h van tu oučih oblìekah, notre pa so zgrablivi vukuavi. [16]Od njih sadja jih bota spoznal. Se bere lohín grazduje od tarnja, ol fige od arbide? [17]Takua usak dobar drjeu dà dobar sad; an slab drjeu dà slab sad; [18]dobar drjeu na more dat slabega sadu; ne an slab drjeu more dat dobrega sadu. [19]Usak drjeu ki na dà dobrega sadu je usječen an varžen tu oginj. [20]Od njih sadja ries jih bota poznal.

Pravi dišepulni

[21]Ne usak ki mi dja: gospuad, gospuad, stopne u nebeško krajestvo, pa tek dopune vojo mojga Oči ki je u nebesih. [22]Puno od njih me porčejo tist dan: gospuad, gospuad, al njesmo mi prerokuval u tojn imenu an u tojn imenu preganjal hudiče an u tuojin imenu nardil puno čudežu? [23]Ist pa jin povian: Vas njesan maj poznú; bješta proč taod mene, vi dieluci hudobìj.

[24]Zatuo usak ki posluša tele moje besìede, an jih dene u djelo, je podoban pàmetnu človìeku, ki je zazidu njegá hišo ta na skal. [25]Je padu daš, so zdarli patoki, so pihal vìetri, an so se zagnal pruat tisti hiš, pa oná nìe padla, zak je bla zazidana ta na skal. [26]Usak ki posluša tele moje besìede, an jih na dene u dìelo, je ku an nauman človek, kjé zazidu njega hišo ta na pìeske. [27]Je paršu daš, so sdarli patoki, so pihal vìetri, an so se zagnal pruat tisti hiš, an je padla, an nje vederbanje je bluo veliko».

Čuda folka

[28]Kar Ježuš je finiu tele diškorše, folki so se čudval za njega učilo, [29]on ries jih je učiu ku adan ki má oblast an ne ku njih pisarniki.

Mateuž - Kapitul 8

III. PRIDGANJE NEBEŠKEGA KRALJESTVA

Ozdràvjanje lebroza

[1]Kar Ježuš je paršu dol z briega, puno judì j šlùo za njin. [2]Antadá lej je paršu an lebroz, sej parklonu pred anj an muj jau: «Gospuad, če čés, me moreš ozdravjet». [3]Je stegnu roko an gaj taknu an j jau: «Ist čen; bod ozdravjen». An subit njegá lebra j mahnila. [4]Antá Ježuš muj jau: «Gled na povjedat obednemu, ma bješ, pokazajse duhouniku, an predstav dàr zakuazan od Mojžeža, an tuo naj nuca ku pričanje za nje».

Zdràujanje hlapca čenturjona

[5]Kuj paršù u Kafarnao, je stopnu pred anj an čenturjon ki gaj sprosuvu: [6]«Gospuad, muaj hlapac leži domà doletjén an štrašnuo tarpi». [7]Ježuš muj jau: «Ist priden an ga ozdraven». [8]Čenturjon pa muj odguoru: «Gaspuad, jest njesan urjedan de prideš pod mojo strjeho, pa rec samua no besiedo , an muoj hlapac bo ozdravjen. [9]Zakí an ist, ki san pot oblastjo, iman sudade pot mano; an dìen adnemu: bìeš, an on gre; an druzemu: prid, an on pride, an mojmu hlapcu: nardi tuale, an on nardi».

[10]Kar je Ježuš tuale ču sej začudvu, an je jau tistin ki so hodil za njin: «Resnično van povjen, par obednin tu Izraelu njesan ušafu no vìero takuo veliko. [11]Sa van povìen, de puno jih pride od uzhoda an od zahoda, an bojo sedjel ta za mizo z Abraman, Izakan an Jakoban gu nebeško krajestvo, [12]sinuavi krajestva pa bojo varženi uon tu tamò, kìer bo jok an skripanje zobù». [13]An Ježuš je jau čenturjonu: «Biaž, an naj ti rata po toij vìeri». An tu tist momént hlapac je ozdraveu.

Ozdraujanje Petrove tašče

[14]Kar Ježuš je paršu tu Pètarjovo hišo, je vidu njega taščo ki je ležala s trešiko. [15]Je taknu nje roko an trešika je magnila; an oná je ustala an sej ložlá ga služit.

Druge ozdraujanja

[16]Kar j paršlá nuoč, so mu parnesli puno zaudanih, an on z besiedo je vegnú duhuave an je ozdraveu usé te bune, [17]de sej dopunlo kar je blua rečenó od preroka Izaija:

On je uzeu ta na se naše slabuosti,
an je zadèu naše boljezni.

Kakua iti za Ježuša

[18]Zatuo ki Ježuš je vidu puno judi okuale sebe, je kuazu prepasat na te drug kráj. [19]Antá mu sej parbližu an pisarnik, an muj jau: «Učenik, jest puojden za tabo pousjerod ki ti boš hodú». [20]Muj odguaru Ježuš: «Lesice imajo njih jame, an tiči neba njih gnìezda, pa človješki Sin njema kan luašt glave».

[21]An an drug dišepul muj jau: «Gospuod, parpustime iti priet potkopavat mojga Oči». [22]Ma Ježuš muj jau: «Puj za mano, an pust de ti martvi naj podkopaio njih te martve».

Ježuš ustave silo ta na muarje

[23]Ježuš je stopnu tu no barko, an njegá dišepulni so šli za njin. [24]An subto ta na muarju je ustala na takua velika sila de onde so pokrivale barko; an on je spau. [25]Antadá so mu se parbližal, so ga zbudil an so mu jal: «Gospuod, rešinas, smo zgubjení!». [26]An on jin je jau: «Zaka se bojta, malovjerni judje». Potlé je ustú, je skregu vìetre an muarja, an je ratalo use tiho. [27]Ti prestauljeni puni čude so guaril: «Duoj tele, de ga bugajo še vìetri an muarje?».

Zaudani Gerazanj

[28]Kuj paršu na drugo rìvo, čéu Gerazenu prestor, dva zaudana, ki sta paršla uoz groba, sta mu se parbližala; sta bla takua duja de obedan nìe mù pasàt po tisti pot. [29]Sta začela uekat: «Kaj mamó skupno s tabo, o Ježuš, Sin Božji? Si paršu tle pred cajtan za nas maltrat?»

[30]Malo deleč odtod je pasla na velika truma praset; [31]an zluadji so začel ga prosit rekoč: «Če nas zaloviš, pošjajnas čeu tisto trumo». [32]An on jin je jau: «Bježta!». An oni, potlé ki so šli uons telesa človiek, so stopnil čéu tiste od praset: an, lej ciela truma se je zabrusila taz čèlé du muorje, an sej utopila. [33]Antá pastjeri so utekli, an kar so paršli čéu mjesto so use tuole povjedal, an zgodbo tih zaudanih. [34]Usá mjesto je šlá pruot Ježušu an kar so ga vidli, so ga prosil de naj se odgane taod njih deželo.

Mateuž - Kapitul 9

Ježuš ozdrave doletìenega človìeka

[1]Ku j stopnu na no barko, je prepasú na drugo rivo an j rivú čeu njega mìesto. [2]An lej, so mu predstavli nega doletjenegá, polegnjen tana pastej. Ježuš kar je vidu njih vìero, je jau doletjenu: «Zaup sin, te so odpuščení tùoj grìehi». [3]Antadá nìesni pisarniki so začel cvìblat tu njih sarcah: «Tele kune». [4]Ježuš, ki j zapoznú njih misle je jau: «Zakí misleta hudobne reči tu vašin sarce? [5]Kaj buj lahkó reč: te so odpuščení tùoj grjehi, al pa reč: ustan an hod? [6]Sa, de bota vìedli de človìeški Sin ima oblast na zemí odpustit grìahe: Ustán, je jau te doletjenu, uzám tùojo pastejo an bìež damù». [7]An on je ustú an je šu damù. [8]Na tel ogled, kar truma judì j vidla tuole, joj parjèu an velík strah an ej slavila Boga, ki je dau tajšno oblast človiekan.

Ježuš pokliče Mateuža

[9]Kar j šu tan odtod, Ježuš je vidu nega moža sednjena ta za mizo tàš, klican Mateuž, an muj jau: «Puj za mano». An on je ustu an je šu za njin.

Pášt z griežnikam

[10]Kar Ježuš tan u hiš j sedeu ta za mizo, so paršli puno publikanu an griešniku an so se diel taza mizo z njin an s suojim dišepulnam. [11]Ku so vidli tuole farižej so guaril njegá dišepulnan: «Zakí vaš mešter ija s publikanam an z griešnikam?» [12]Ježuš jih je ču an j jau: «Nieso ti zdravi ki imajo potriebo miedha, pa ti buni. [13]Biežta zatuo se učit ki pride reč: Usmiljenje jest čén an ne daritve. jest niesan paršu klicat pravične, pa griešnike».

Kreganje gor na póst

[14]Antadá mu so se parbližal dišepulni Ivana an so mu jal: «Zakí kar mi an farizej se postmò, tuoj dišepulni se na postjò?» [15]An Ježuš jin je odguoru: «Al morjo morebit uabjeni na ojceta bit u lutu kar novíč je z njim? Ma pridejo dnevi kár novíč jin bo uzet, antá tenčas se bojo postil.

[16]Nobedan na lože no novò cunjo gor an stár gvánt, zakí star blék arstarga oblieko an upór rata slavš. [17]An se na prelìja novò vino tu stare sode, čené sodje poknejo an vino se vesuje an sodje so zgubjení. Pa se ulija novò vino u novih sodáh, an takuo dní an ti druzi se ošermajo».

Smartustajenje hčere poglavarja

[18]Kar jin je pravu tele rečì, je paršu an poglavar, ki mu sej spriet parklonu am muj jau: «Muoja hčì je umarla glih sa, pa pridi, loš tuojo rokò gor na njo an oná bo živiela». [19]Ježuš je ustú an j šu za njin s suojim dišepulnam.

[20]Antá lej, na žená, ki je zgubjala kri že dvanajst liet odtuod, mu sej parbližala gor za pleča an je taknila rob njègá plašča. [21]J, rìes, pensala: «Če rivàn samuo taknit njegá plašč, bon ozdravjena». [22]Ježuš sej obarnú, joj vidu an j jau: « Kuražno, hči, tuoja viera tej ozdravjela». An nažláh zená j bla ozdravjena.

[23]Kar potlé Ježuš j paršu na poglavarjovo hišo an kár j vidu godce an judje ki so hrepeniel, [24]j jau: «Biežta proč! Zakí čečá nie umarla, pa spia». [25]Tisti so mu se začel špodielat. Ma potlé ki so zalovil proč folka, on je stopnu, ji je uzeu roko an čečá je ustala. [26]An tala novica sej oglasila po celì tisti dežel.

Ježuš ozdrave dva slepà

[27]Kàr Ježuš sej oddelečavu átanotuod, dva slepà sta šla za njin an sta uekala: «Davidu Sin, usmilese nas!» [28]Kar je stopnu tu hišo ta dva sliepa sta mu se parbližala an Ježuš jin je jau: «Vierjeta de jest moren tuole narest?». Mu so odguaril: «Ja, o Gospuod!» [29]Antá je taknu njih očì an je jau: «Naj se zgodì po vaši vieri». [30]An so se jin odparle očì. Potlé Ježuš jin je prepoviedu, rekoč: «Gledta de bi na nobedan viedeu». [31]Pa oní, ku sta šla uon, sta oznanla novico po celì dežel.

Zdraujanje mùtastega zaudànega

[32]Ku teli so šli uon, so mu predstavli negá mutastega zaudanega. [33]An potlé ki zluodi j biu zagnan, tist mutast j začeu guorit an folk, začudvan, j guoru: «Se nia maj vidlo tegá u Israelne!» [34]Pa farizej so guaril: «On zaganja zluodje z močo poglavarja hudiču».

Folkova Mizerja

[35]Ježuš je prehoduvu okuole po usiah miestah an vasèh, an je učiu tu šinagogah, oznanajoč vanğel kraljestva an zdravejoč use boliezni an usako slabuost. [36]Kár j videu folke, mu so se usmilli, zuok so bli trudni an smaltrani ku ucé ki niemajo pastierja. [37]Antá j jau suojin dišepulnan: «Fruge so obìune, pa dielucu j malo. [38]Molita zatuo Gaspodarja frug, de naj pošja dieluce tu njegá frugo!»

Mateuž - Kapitul 10

Mišjon Dvanajstih

[1]Ku j poklicu hsebé njegá Dvanajste dišepulne, jin je dau oblast za lovit nečiste duhùove an za zdravjet usako sort boliezni an slabuosti.

Ježuš pokliče apostulne

[2]Imena dvanajstih opostulnah so: parvi Šimon, kličen Petar, an Drej njegá brát; Jakumin, Zebedeonu sin an Ivan njegá brát; [3]Flip an Bartoloméj; Tamaž an Mateuš publikan; Jakumin, Alfeonu sin an Tadéj; [4]Šmon te kananéj an Judéž Iskarjota, tist ki potlé gaj zatajìu.

Ježuš uči apostulne

[5]Tele Dvanajste Ježuš j pošjú potlé ki jih je takuo podučiu:

«Na hodita mies paganah an na stopnuvajta tu Samaritanove miesta; [6]obarnitase rajš na zgubjené ucè Israelnove hiše. [7]Po pòt gredé, prìdgita, de nebeško kraljestvo je parbliženo. [8]Zdràvita te bune, od smarti ustanìta te martve, očìstita lebroze, zagonita zluodje. Zastonj sta sparjel, zastonj podajta. [9]Na zbierta zlatà, ne sriebarna, ne ràmove sude tu vaše pasí, [10]ne ruksaka, ne dvie oblieke, ne šandulne, ne palce, zuok tek diela ima oblast imiet njegá ceringo.

[11]Tu usako miesto ol vasjo ki stopneta storitase pokazat če je kajšan človek uriedan an áto ostanita dok se na odločeta. [12]Ku stopneta u hišo, obarnita ji vašo pozdravo. [13]Če tista hiša jo bo uriedna, váš mier nai stopne na njo; pa če na bo uriedna, vaš mier naj se uárne na vas. [14]Če pa kajšan vás na sprime an na bo poslušu vaše besiede, biežta uonz tiste hiše ol uonz tiste mieste an potresita prah vaših nogah. [15]Resnično van povian: na sodnji dan Sodomska an Gomorska vàs bojo miele no srečo buj potarpleživo ku tiste miesto.

Apoštulni bojo preganjani

[16]Lejta: jest van pošijan ku ucè med vukuovan, bodita zatuo modri ku modrasi an škleti ku golobi. [17]Vartase od možeh, zuok vas bojo dajal na sodiščah an vas bojo gajžlal tu njh šinagogah; [18]an bota sprauljeni tapred poglavarjah an krajah za uojo mené, za dajat znamunje njin an paganan. [19]Pa, kar van bojo dal u njih rokah, na glavjajtase kuo al kogá bota pravli, zuok van bo dano u tistin cajtu kar bota muorli reč: [20]saj niesta vi ki guarta, ma j vašega Očí Duh ki guarì u vas.

[21]Brát store umriet bratra an očá sina, an sinuovi bojo ustajal pruot starše an jih storejo umriet. [22]An bota usi sauraženi zauojo muojga imè. Pa tek bo tardéu do koncá bo riešen. [23]Kár bota preganjani tu nin mieste, utecita tu drugo; pravično van povian: na bota finil prehodiuvat Israelove miesta, priet ku pride človieški Sin.

[24]Dišepul nie guorš ku mester, nanč an hlapac j buj pridan ku njegá gaspodar; [25]j dost za dišepulna ratat ku mester an za hlapca ku njegá gaspodar. Če so klical Beelzebul hišnega gaspodarja, tarkaj buj suoje domače!

Guorit jasno an brez se bat

[26]Zatuo nabuojtase jih, zakí nie nič skritega ki bi na muorlo bit dokaženo, ne skriušnega ki bi na muorlo bit spoznano. [27]Kàr van guarin tu tamia, vi recitaga na luč, an tiste ki puslušata na uhah, pridgitaga na korcah. [28]An na buojtase tistih ki ubivajo teluo, pa niemajo oblast ubit dušico; buojtase rajš tistega ki ima oblast fardamat du Geeno dušico an teluo. [29]Dva grabca se na prodajajo lohín za an súd? Nale nanč dan od njih bo padu na tlá brez de vaš Očá bi teu. [30]Za kar vas tiče, parfin lasjè vaše glave so usí zaštieti; [31]zatuo na buojtase: vi vajata vič ku puno grabcu!

[32]Zatuo usak tek me spozna tapred judmì, an jest ga spoznan tapred muojega Očí, ki je u nebesih. [33]Tek pa me zatajì tapred judmi, an jest ga zatajìn tapred muojega Očí, ki je u nebesih.

Ježuš uržuh arspora

[34]Na upta de san paršù parnašat mier na sviete; niesan paršù parnašat mier, pa sablo.
[35]San paršù ries odlocùvat

sina taod njegá očí, hči taod màtere,
neviesto taod tašče,
[36]an souražniki človieka bojo tisti suoje hiše.

Se zatajit za iti za Ježuša

[37]Tek jube očí ol mater vič ku mené, me nie uriedan; tek jube sina ol hčer buj ku mené, me nie uriedan; [38]tek na uzame suoj križ an me na gre zada, me nie uriedan. [39]Tek bo ušafu suojo živlienje, ga zgubì, an tek bo zgubu suojo živlìenje zauoj mené, ga dobì.

[40]Tek sprime vas sprime mené, an tek sprime mené sprime tistega ki mej pošjú. [41]Tek sprime negá preroka zakí je prerok, bo meu preroku lòn, an tek sprime negá pravičnega, bo meu pravičan lon. [42]An tek da za pit še no samò taco hladne uadé nemù telih malih zuok je muoj dišepul, resnično van dien: na zgubì suoj lon.

Mateuž - Kapitul 11

IV SKRIUNOST NEBEŠKEGA KRALJESTVA

[1]Kár Ježuš je kompliu dajat tele učila suojin dvanajstin dišepulnan, sej pobrau tanodtuod za učit an pridgat taun njih miestah.

Janez pošìja njegá dišepulne čeh Ježušu

[2]Janež tist cajt, ki je biu u paražone, ku je ču guorit od Kristušove diela, muj pošjú suoje dišepulne [3]prašat: «Al si ti tist ki ima prìt ol muoremo čakat druzega?» [4]Ježuš jin je odguoru: «Biežta an povejta Janežu kàr čujeta an videta: [5]ti sliepi dobjo nazaj poglèd, ti krempasti hodejo, lebrozi so očistani, ti zjuhi čujejo, ti martvi ustajajo, tin buozin je pridgana dobrá novica, [6]an blažen tek se na pohujša zauoj mené».

Ježuš hvale Janeža

[7]Kar tisti so se odločuval, Ježuš j začeu guorit folkan od Janeža: «Ka sta šli gledat u puščavi? No kano od vietra loutano? [8]Ki pa sta šli gledat? Negá možà uìtega u rahle oblieke? Tisti ki oblečuvajo rahle oblieke stanujejo u krajovih palàčah! [9]Antà, ka sta šli gledat? Negá preroka? Ja, jest van dien, še vič ku negá preroka. [10]On je tist od katerega je pisano:

Lej, pred tabo pošijan muojga pošjaunika,
ki pred tabo naprave tuojo pòt.

[11]Resnično van dian: med rojenih taz žené se nie majdan rodiu buj velik ku Janež Karstnik, nale te narbuj mal u nebeško kraljestvo je buj velìk ku on. [12]Od dneh Janeža Karstnika do sa, nebeško kraljestvo tarpì preuzetnost, an preuzetni ga pouerbajo. [13]Usí preroki an Pravica ries so prerokuval do Janeža. [14]An, če četá sparjet, je on tist Elija ki ima prìd. [15]Tek ima uha, naj čuje!

Ježušova sodba na suoj narod

[16]Pa kamú bon parkladu telega rodà? Je podoban tistin otrokan sednjeni na goric ki se obarnejo pruot tin druzin parjatelan an uečeo:

[17]Van smo piščielo godli an niesta plesal,
smo no kumrasto piel an niesta jokal!

[18]Je paršu Janež, ki na ìje an na pije, an so jal: Ima zluodja. [19]Je paršu človieški Sin, ki ije an pije, an diejo: Lej, an sniedenik an an pjanac, parjateu publikanu an griešniku.
Pa modruosti je bla nardita pravica od njegá diel.

Gorija miestan ki so nevìerne

[20]Antá je začeu kregat miesta tu katere je biu nardiu venč párt čudežu, zuok se nieso spreobarnile:[21]«Gorija tebé, Korazin! Gorija tebé Bedsajda! Zakí če u Tiru an u Sidonu bi bluo nardito tarkaj čudežu, ki so bli nareti miez vas, že na duzin oné, obliečene z žakjan an nafrajane s pepelan, so ble runale pokuoro. [22]Dobró, jest van dien: na sodnji dan, Tiro an Sidon bojo miele no srečo manj ostro ku vašo. [23]An ti, Kafarnao,

al boš morebit uzdignjena do nebà?
Do paklá zgučiš!

Zuok, če tan u Sodomi so se bli zgodil čudeži nareti u tebé, donas oná bi bla šelé! [24]Nuben, jest van dien: Na sodnji dan, bo miela no srečo manj tardò ku ti».

Vanğel oznanjen tin malin

[25]U tistin cajtu Ježuš je jau: «Častin te, Očá, Gospuod nebà in zemjé, zuok si skríu tele rečì tin modrin an tin zastopnin an si jih ovadu tin malin. [26]Ja, o Očá, zuok takuo tebé j bluo useč. [27]Usé je bluo dano mené od muojga Očí; nobedan na pozna Sina če ne Očá, an nobedan na pozna Očí če ne Sin an tist kateremu Sin bi teu ga ovadit.

Ježuš Gospuod z lahnin jarman

[28]Pridita hmené, usi vi ki sta trudni an souraženi, an jest van dan odahnìenje. [29]Uzamita muoj jarem gor na vás an podučitase taod mené, ki san milu an ponizan sarcà, an ušafata odahnìenje za vaše dušice. [30]Muoj jarem, ries, je sladak an muoja težbá je lahná».

Mateuž - Kapitul 12

Dišepulni pobierajo klasì

[1]U tistin cajtu Ježuš je pasú mies ušenice, u sabotni dan, an njegá dišepulni so bli lačni an so začel klasì brat an jih ìest. [2]Kar so tuo vidli, farizeji so mu jal: «Lej, tuoji dišepulni dielajo kar nie parpuščenó dielat tu saboto». [3]An on je odguoru: «Al niesta prebral kàr j nardiu David, kár on an njegá kompanji so bli lačni? [4]Kuoj stopnu tu Božjo hišo an so sniedli kruhe amožne, ki ne njemú ne njegá kompanjan je bluo parpuščenó ijest, pa samuo gospuodan? [5]Ol niesta prebral tu Leci de tu sabotnih dneh gospuodi u tempilne prelomjo saboto anpur so brez karvice? [6]Sa van dien de tle je kiek buj velicega ku tempil. [7]Če sta zastopil ki pride reč: Usmilìenje jest čén an ne daritu, nìesta bli obsodil judi brez karvice. [8]Zuok človieški Sin je gospuod sabote».

Mož z doletjenó roko

[9]Ku sej odločil od tan, j šu tu njih šinagogo; [10]an glei, je biu an mož ki je meu no doletjenó rokò an oní so prašal Ježušu: «Al je dopuščenó zdravjet tu saboto?» [11]On jin je jau: «Duo od vas, če má no ucò, če tala, tu saboto, pade tu no fuaso, jo na popade an jo veulieče uon? [12]Sà, dost an mož je buj uriedan ku na ucá! Zatuo je dopuščenó dielat dobre reči an tu saboto». [13]An obarnjen pruot možà je jau: «Stegni tuojo rokò». On joj stegnu an tista sej uarnila zdrava ku ta druga. [14]Antadá farizej so šli uón an so se zbral na konséj pruot njemú za ga oduzet próč.

Ježuš Božji hlapac

[15]Ježuš pa, kier je zaviedu, sej odločiu tan odtuod. Puno med njim so šli za njim an on je ozdraveu usé [16]an jin je prepoviedu za na pravt, [17]za de se dopune kàr j bluo rečenó od preroka Isaija:

[18] Lej, muojga hlapca, ki jest san vebrau;
muoj te ljuben, u katerin san se poveseliu.
Položen muoj duh na anj
an bo oznanu ròdan pravico.
[19]Na bo ne magu, ne ueku,
ne se bo ču njegá glas po goricah.
[20]Kano uleknjeno jo na ulòm,
na ugasne umorjenega plemena,
dok bi stuoru omagat pravico;
[21]u njegá ime se bojo troštal roduovi.

Buoh an zluodi

[22]U tistin cajtu so parpejal Ježušu negá zaudanega, sliepega an mutastega, an on gaj ozdraveu, takuo de te mutast j guoru an gledu. [23]Vas folk j biu zamaknjen an je guoru: «Ka nie tele Davidu Sin?» [24]Pa farizej, kar so čul tuo, so začel guorit: «Tel žené zluodje z pomočjo Beelzebula, zluodju poglavar».

[25]Pa on, zakí i spoznú njh miseu, j jau:«Usako kraljestvo u sebé prelomjeno zahujša an nobedna miesto ol družina prelomjena u sebé more ostat na nogah. [26]Sa, če Hudič lovì hudiča, je prepartjen u sebé; kakuo pa njegá kraljestvo bo moglùo ostat na nogah? [27]An če jest preganjan zluodje u imenu Beelzebula, vaši snuovi u imenu kogá jih preganjajo? Zatuo bojo le oní vaši sodniki. [28]Pa, če jest preganjan zluodje s pomočjo Božjega Duha, je šigurno paršluo do vas Božje kraljestvo. [29]Kakuo more kajšan stopnit tu hišo negá močnega možà an ukrast njegá premožìenje, če priet ga na zveze. Samuo tenčas bo mogù mu porupat hišo. [30]Tek nia zmano je pruot mené, an tek na zbiera z mano, arstrose. [31]Zatuo van dien: Usak grieh an usaka kletvina bo šenkana juden; pa kletvina pruot Duhu na pride šenkana. [32]Tistemu ki bo obrekuvu pruot človieškega Sina, bo šenkano, pa tistemu ki bo obrekuvu pruot Svetemu Duhu, na bo šenkano ne na telin sviete ne u tin parhodnin.

Besiede kažejo sarcè

[33]Če uzameta an dobar drieu, an njegá sad bo dobar; če uzamita an slab drieu, an negá sad bo sláb; taod sadja se spozna drieu. [34]Liperska sorta, kakuo morta pravt dobré reči, vi ki sta žléht? Zakí usta guarjò taod punost sarcà. [35]Bruman človek od njega dobrega premoženja jema dobré rečì, pa žleht človek uoz njegá slabega premoženja jema slabe rečì. [36]Ma iest van dien de od usake nanucne besìede ljudje bojo splačuval na sodnji dan; [37]zakí na tuoje besiede boš veguarjan an na tuoje besiede boš fardaman».

Sanjau preroka Jona

[38]Antadá niešni pisarniki an farizej so ga prašal: «Mešter, bi tiel de ti bi nan pokazu an sanjau». [39]An on jin je odguoru: «An hudoban an nečist rod tìerja no znamunje! Pa na bo dano majdnó znamunje, če ne znamunje preroka Jonata. [40]Takuo ki Jonata je ostú tri dnì an tri nočì tu ribin trebuse, takuo človieški Sin ostane tri dnì an tri nočì tu sarcè zemjé. [41]Na sodnji dan, tisti od Ninive ustanejo pruot telemu rodù an ga obsojejo, zuok oni na Jonovo pridganje so se spreobarnil. An tle lejta je dan buj velik ku Jona! [42]Na sodnji dàn jugasta krajica ustane pruot telemu rodù an ga fardama, zakí oná je paršlá od zadnjih konfinu zemjé za poslušat Salomona modruost. An glei, sa tle je vič ku Salomon!

Kar to slave se uarne

[43]Kár nečíst duh gre uonz možà, se obrača po suhih krajah an gleda tolažbo, pa jo ne ušafa. [44]Antadá die: Se uarnen če u muojo hišo, odkod san paršu. An, kár pride, jo ušafa prazno, pomedenó an očejeno. [45]Antá gre, za sabo uzame druzih sedan duhù slabš ku on an stopne not za se stanovit; an nova stàn tistega človieka rata šlabš ku ta parva. Takuo rata an telemu hudobnemu rodù.

Žlahta Ježušova

[46]Kar on je šelé guoru juden, njegá mat an njegá bratri so stal tan uoné h kraju an so gledal mu guorit. [47]Kajšan muj jau: « Lej, tuoja mat an tuoj bratri so tan uoné an gledajo te guorit». [48]An on, sej oglasiu tistemu ki muj poviedu an je jau: «Duo je muoja mat an dua so muoji bratri?» [49]Potle, j nategnu rokò pruot suojin dišepulnan an je jau: «Lej muoja mat an muoji bratri! [50]Zakí usak ki nardì uojo muojga Očí ki je u nebesih, on je za me brat, sestrá an mat».

Mateuž - Kapitul 13

Učilo u parglihah

[1]Tist dan Ježuš j šu uonz hiše an j sednu na grivo muorja. [2]J začelo se zbierat okuole njegá puno folka takuo dej muoru stopnit na barko an tan se usednit, pa vas folk j ostaju na griv.

[3]On jin je poviedu puno rečì u parglihah.

Človek ki je šu sjat

An je jau: «Lej, sjavac je šu sjat. [4]Kar je sjau, an part sìenja j padlo tan na pot; so paršli tiči an so ga sniedli. [5]Drug part sìenja j padlo mies kamanu, tuk nie bluo puno zemjé; je subto spognalo, zuok zemjá nie bla glaboká, [6]ma kár j paršluo sonce, gaj zažgalo an, zaki nie mielo kornin, je usahnilo. [7]Drug part sìenja je padlo tu tárnje, an tarní so zrasli an so ga učefal. [8]Druh part sìenja j padlo gor na dobar sviet an je frugalo stuo, šestdeset, trideset na dán. [9]Tek ima uha naj zastope».

Zakí Ježuš guarì u parglihah

[10]Antadá so mu se parbližal dišepulni an so mu jal: «Zakí njin guoris u parglihah?»

[11]On jin je odguoru: «Zuok van je dano spoznat skriunosti nebeškega kraljestva, pa njin nie dano. [12]Ries tistemu ki má, bo dano an bo tu obiunosti; pa tistemu ki niema, bo oduzeto an tiste ki má. [13]Zatuo guorin njin u parglihah: zak an deb gledal bi na videl, an deb poslušal bi na čul an bi na zastopil. [14]Takuo se dopune za nje Izaijova preroka ki dia:

Bota čul, pa na bota zastopil,
bota gledal, pa na bota videl.
[15]Zuok sarce telega folka
sej utardilo, so ratal tardì z uhan
an so zaparli očì,
za de na boj videl z očmì,
za de na boj čul z uh
an na boj zastopil s sarcan
an se spreobarnil,
an jest bi jih ozdraveu!

[16]Blažene pa vaše očì zakí videjo an vaše uha zakí poslušajo. [17]Resnično van povian: puno preroku an puno tih pravih so želial videt kar vi gledata, pa ga nieso videl, an poslušat kàr vi poslušata, pa ga nieso poslušal!

Dokazanje parglihe sjauca

[18]Zatuo vi poslušajta pargliho sjauca: [19]usak krát ki adan posluša krajestvo besiedo an jo na zgrunta, pride Hudier an ukrade kàr j bluo usjano u sarcu. Tuole j senje usjano tano pòt. [20]Kàr je bluo usjano na kamane je tist ki posluša Besiedo an jo subto rad sprime, [21]pa niema u sebé kornine an je nestanovitno, takuo de, ku pride težava ol pregánjanje zauojo Besiede, on ostane pohujšan. [22]Tisto usjano mies tarnja je tist ki posluša Besiedo, pa skarb svetà an zapejava bogatije udušjò Besiedo an oná na frugùje. [23]Tisto usjano gor na dobar sviet je tist ki posluša Besiedo an jo zgrunta; tel fruguva an pardiela stuo, šestdeset, trideset par dan».

Zizanja

[24]Drugo pargliho jo je jin postau takuo: «Nebeško kraljestvo se more parglihat nemú mozù ki je usjau dobró sienje tu njegá njivo. [25]Ma, kar so usí spal, i paršù souražnik, je usjau zizanjo mies ušenice an j šù. [26]Kár potlé žito j cvedluo an je frùgalo, sej parkazala an zizanja. [27]Antadá hlapci so šli čeh gaspodarju hiše an so mu jal: Gospuod, al nies usjau dobró sienje tu tuojo njivo? Odkot pride zizanja?. [28]An on jin je odguoru: Zuoražnik j tuole nardiu! An hlapci so mu jal: Češ de jo gremò bràt? [29]"Ne, je odguoru, de na rata de kár pobereta zizanio, znjo vedereta tud ušenico. [30]Pustita de dna an ta druga naj zrastejo kupe do žetvo an na žetvo porčén muojin žanjecan: Poberita priat zizanjo an zvezajtajo u snopé za jo zažgat; pa ušenico položitajo na muoj salar».

Zárno gorčice

[31]Jin je postau drugo pargliho: «Nebeško kraljestvo se more podobat ni zárni gorčice, ki an mož je uzeu an usjau tu njegá njivo. [32]Oná je te narbuj màl usieh sìenju, ma ankrat zraščena, je buj velika ku ta druga zelenjava várta an rata drieu, de tiči nebà pridejo an nardjò gniezdo mies suojih varhù».

Pargliha fece

[33]Jin je poviedu drugo pargliho: «Nebeško kraljestvo se more parglihat fèci, ki na žená j uzela an zmešala u treh mier moke, za de ustane».

Folki poslušajo parglihe

[34]Use tele rečì Ježuš je pravu folkan u parglihah an jin nie guoru če ne u parglihah, [35]za de se dopune kar j bluo rečenó s prerokan:

Odpren muoje usta u parglihah,
oznanen rečì skriušne not do začetka svetà.

Ki pride reč pargliha zizanje

[36]Potlé je saludú folka an je stopnu u hišo; njegá dišepulni mu so se parbližal za mu reč: «Dopoviednan pargliho zizanje tan u njiv». [37]An on jin je odguoru: «Tek seje dobró sienje je človieški Sin. [38]Njiva je sviet an dobró sienje so sinuovi kraljestva. Zizanja so sinuovi Hudierja [39]an suoražnik ki joj usjau je hudič. Žetvo je konác svetà an žanjuci so anjuci. [40]Zatuo takuo ki se spraulja zizanjo an se jo zažgé tu ogínj, takuo se godì na koncu svetà. [41]človieški Sin pošja njegá anjuce, kateri veberejo taod njegá kraljestvo usé pohujšanja an usé tiste ki parpraujajo hudobije [42]an jih varžejo tu ognjeno farnažjo, tuk bo jok an skripanje zobmi. [43]Antá ti pravični bojo bliščiel ku sonce u kraljestvo njh Očí. Tek ima uha, naj zastope!

Bogatija skrita tu njiv

[44]Nebeško kraljestvo je podobno ni parkriti bogatiji; an nož jo ušafa an jo nazaj skrije; potlé gre, pún vesejá, prodà usé suoje premoženje an ukupe tisto njivo.

[45]Nebeško kraljestvo je podobno nemù kramarju ki hode gledat dragočne karaude; [46]kar ušafa no karaudo velike uriednosti, gre, prodà usé suoje premoženje an jo ukupe.

Pargliha mrieže

[47]Nebeško kraljestvo je še podobno ni mrieži varženi u muorje, ki parberé usako sort rib. [48]Kar je puna, ribari jo potegnejo na griv, se usednejo, zberejo te dobre ribe du cajne an varžejo proč te slabe. [49]Takuo bo na koncu svetà. Pridejo anjuci an odločejo te garde taod tih dobrih [50]an jih varžejo tu ognjeno farnažjo, tuk bo jok an skripanje zobmi.

[51]Al sta zastopil use tele reči?» So mu odguoril: «Ja». [52]An on jin je jau: «Zatuo usak pisàr, kar rata dišepul nebeškega kraljestva, je podoban nemu hišnemu gospodarju ki vedube uonz njega bogatijo novè reči an starìnske reči».



V -PARPRAULJANJE NEBEŠKEGA KRALJESTVA

Ježuš taun Nazaretu

[53]Kar i finiu tele parglihe, Ježuš sej odločiu tanodtùod [54]an kar j paršu na negá domovino, je učil u njih sinagogah an folk je ostaju začudvan an je guoru: «Od kod mu pridejo tala zastopnost an teli čudeži? [55]Al nia tele maringonu sin? Njegá mat al se na kliče Marija? An njegá bratri, Jakumin, Jožof, Šmon an Juda? [56]An njegá sestré al na stanujejo par nas? Odkod mu pridejo ries usé tele reči? [57]An so se pohujzuval za uoj njegá. Pa Ježuš jin je jau: «An prerok nia žmagan ku tu suoj domovin an tu suoj hiš». [58]An zauojo njih neviernost, nie naredu puno čudežu.

Mateuž - Kapitul 14

Ubivanje Janeža Karstnika

[1]U tin cajtu tretrarka Erodež je zviedu dobroime Ježuša. [2]On je jau njega kortiğjanan: «Tel je Janež Karstnik odsmarti ustú; zatuo mogočnost čudežu diela tu anj!» [3]Erodež j biu ustabu Janeža an gaj biu stuoru parpet u kietne an ga vreč du paražon zauojo Erodiade, žená njegá bratra Flipa. [4]Janež, ries, muj guoru: «Te nie dopuščenó jo daržat s tabo!» [5]Četud Erodež gaj biu teu ubit, sej bau folka, ki gaj rajtu za preroka. [6]Kár je bla oblietinca Erodeža, Erodiadna hči j zaplesala mies folka an je bla takuo useč Erodežu [7]de on ji je obečú s parsiego de ji da kar bi prašala. [8]Oná, hujšana od matere, j jala: «Dam tle, gor na tónt, glavò Janeža Karstnika». [9]Kraj je ostú žalvan, ma zauojo parsiege an povabniku j kuazu de naj ji bo dana [10]an j pošjú odsekavat Janeža glavò u paražonu. [11]Njegá glava j bla parnesená na an tónt, j bla dana čečí an oná joj neslá nje mater. [12]Njegá dišepulni so šli po marliča, so ga podkopal an so šli pravt Ježušu.

Ježuš dà za ijest juden

[13]Kár j ču tuole, Ježuš sej odločiu taodtòd gor na no barko an sej partajiu u zapuščenin prestoru, par kraju. Pa folk, kar je zaviedeu, gaj slediu parnogah taod miestah. [14]Kár j stopnu od barke, on je videu puno folka, sej usmilu čez nje an je ozdraveu njih bunike.

[15]Če pod nuoč, mu so se parbližal dišepulni an su mu jal: «Tel prestor je puščavan an je že poznó; saludí judi za de puojdejo tu vaseh ukupùvat kiek za ijest». [16]Pa Ježuš jin je jau:«Na kòr de gredò; dajta jin le vi za ijest». [17]So mu odguoril: «Tle niemamo nič druzega ku pet kruhu an dvie ribe!» [18]An on je jau: «Parnesitajih tle». [19]An potlé ki je kuazu juden se usednit na travo, je uzeu pet kruhu an dvie ribe, je uzdignu očì u nebuo, je zmolù žegan, je odlomú kruhe an jih je dau dišepulnan, an dišepulni so jih arzdal juden. [20]Usì so se najedli do sìt, an so neslì proč dvanajst cajn ostajku. [21]Tisti ki so sniedli so bli incierka pet taužint možè, brez štiet žené an otroké.

Ježuš hode če po uadìa

[22]Subto potlé j silu dišepulne stopnit na barko an ga preteč na to drugo rivo, tist cajt ki on bi saludú folka. [23]Potlè kjé saludú folka, je zliezu gor na brieg, sam, molít. Kár j paršlá nuoč, on j stau selé tan gor sam.

[24]Tist cajt barka j bla že deléč taod rive an j bla zganjena od ondah: vietar ries j biu pruot. [25]Na konac nočì on jin je šu pruot, hodè na muorje. [26]Kar so ga videl hodit na muorje, dišepulni so ostal zmiešani an so jal: «Je an maràš!» an so arjul od strahù. [27]Ma subto Ježuš je preguoru an jin je jau: «Kuražno, san jst, na buojtase!» [28]Antá Petar muj odguoru: «Gospuod, če si ti, kuazajme prit htebé če po uadìa». [29]An on je jau: «Puj!» Petar je stopnu uonz barke, j začeu hodit na uodò an j šu pruot Ježušu. [30]Ma, kár j videu de vietar j biu močan, sej ustrašu an, kár j začeu se gruznit, j zaueku: «Gospuod, rešime!» [31]An subto Ježuš j stegnu rokò, gaj popadu an muj jau: «Človek maloviernik, zaka s cviblu?»

[32]Ku so stopnil na barko, vietar j genju. [33]Tisti ki so bli na barko so se parklonil pred anj an so zauekal: « Zaries ti si Sin Boži!»

Zdraujanje u Genesaret

[34]Kár so dopunli prehod, so rival na produ Genezaret. [35]An judje tegá kraja, kár so spoznal Ježuša, so aršeril novico po celì dežel; so mu parnesli use te bune [36]an so ga prosil za mort taknit še samuo kraj njegá plašča. An usí tisti ki so ga tikal so ostajal zdravjeni.

Mateuž - Kapitul 15

Navade tih starih

[1]U tistin cajtu niešni farizej an niešni pisarniki so paršli tas Jeružalema an so mu jal: [2]«Zakí tuoji dišepulni prelomjo staro navado? Ries kar jemajo ceringo se na perejo roke!» [3]An on jin je odguoru: «An vi, zakì prelomjuvata Božjo zapuoved u imenu vaše navade? [4]Buog j jau:

Spoštuvi očí an mater

an še:

tek preklinja očí ol màter naj bo ložen na smart.

[5]Pa vi dieta: usak tek potardì očí ol mater: Tiste s kogun bi meu te pomàt je Boži ufar, [6]nie vič prepoviedan spoštuvat suojga očí an suojo mater. Takuo sta uničal Božjo besiedo u imenu vaše navade. [7]Faučasti! Lepuo vas j preroku Izaìja kar j jau:

[8] Tel folk me spoštuva s šóbmi,
ma njegá sarce je deleč taod mené.
[9]Zastonj oní me dajejo bogočast,
kar učjo lotrine ki so človieške zapuovedi».

Kaj čisto an kaj nečisto

[10]Potlé, kar je zbrau folka, je jau: «Poslušajta an zastopita! [11]Ne kàr gre not u usta nardì nečistega človieka; kar gre uonz ust, tuole nardì nečistega človieka».

[12]Antá dišepulni so se parbližal za mu reč: «Al viaš de farizeji, kar so čul tol besiedo, so se pohujšal?» [13]On je odguoru: «Usak drieu, ki nia biu usajén od muojga nebeškega Očí, pride vedárt. [14]Pustita jih! So slepì an uozniki tih slìepih. An kar an sliep uoze negá slepegà, obà padeta tu fuoso!» [15]Tenčas Petar je jau: «Odkrinan tolo pargliho». [16]An on je odguoru: «An vi sta šelé brez uma? [17]Al na zastopta de usé kàr stopne tu usta, pasà tu trebuh an pride varženo tu fonjo? [18]Pa tiste ki gre uonz ùst pride tas sarcà. Tuole store ratat nečistega človieka. [19]Od sarcà, ries, zhajajo hudobni namieni, pobivànja, adulteriji, nečistnosti, kradila, fálše pričanja, kletvinje. [20]Tele so reči ki storejo ratat nečistega človieka; pa ijest brez se rokè oprat na store ratat nečistega človieka».

Ježuš ozdrave hči kananeje

[21]Kar sej odločiu od tán, Ježuš sej umaknu pruot Tìronovo an Sidonovo deželo. [22]An, lej, na kananejska žená, ki je živiela u tisti deželi, j začela uekat: «Usmilse čez me, Gospuod, Davidu sin! Muoja hči je srepuo maltrana od zluodja». [23]Pa on ji nia obarnú nanč ne besiede.

Antadá njegá dišepulni so mu se parbližal an so ga sprosil: «Uslišjo, zuok nan hode zada uečè. [24]Pa on je odguoru: «Niesan biu pošjan ku samuo zgubjenin ucán Israelske hiše». [25]Pa tista sej parbližala an sej parklonila pred njin an je jala: «Gaspuod, pomajme!» [26]An on je odguoru: «Nie lepuo jemat kruh sinan an ga metat pisičan»: [27]«J ries, Gaspuod, - j jala žená - ma an pisiči jedò marvice ki padajo taod njih gospuodove mize». [28]Antadá Ježuš ji je odguoru: «Žená, velika j tuoja viera! Naj se zgodì tebe takuo ki želeješ». An od tistega momenta hči j bla ozdravjena.

Novi čudeži

[29]Ježuš potlè ki sej odločiu tan odtod, je rivú blizo muorja Galileje, je stopnu na brieg, an tan se je ustavu. [30]Okuol njegá sej spravlo puno folka, ki je nosu za sabo te čuote, te krempaste, te sliepe, te zjuhe an puno druzih buniku; so jih položli na njegá nogè, ad on jih je ozdraveu. [31]An folk j biu pun čude videt te mutaste ki so guaril, te krempaste zraunjene, te čuotaste ki so hodil an te sliepe ki so videl. An je hvaliu Israelskega Boga.

Ježuš da še ijest juden

[32]Antadá Ježuš j poklicu h sebé suoje dišepulne an je jau: «Me se usmile tel folk: že tri dni stojo zmano an niemajo za ijest. Nečen jih pošjat nazaj na taščé, za de na parmankajo cajtu hoje». [33]Dišepulni so mu jal: «Kuo mormo ušafat u pusčaci tarkaj kruha za odtaščat negá folka takuo velicega?» [34]Ježuš jin je prašu: « Dost kruhu matá?». So jal: «Sedan an malo ribic» [35]Potlé kje kuazu folku se usednit na tlá, [36]je uzeu sedan kruhu an ribe, j zalonu, jih je odlomu an jih je dajavu dišepulnan, an dišepulni folku. [37]Usí so sniedli do sìt. Od ostane kosè so nesli proč sedan punih šport. [38]Tisti ki so sniedli so bli štier taužint možù, brez štiet žené an otroké.
[39]Kár j saludú folka, Ježuš je stopnu na barko an je šu u deželi Magadàna.

Mateuž - Kapitul 16

Sanjali

[1]Farizej an sadučeji so se parbližal za ga luošt na spravo an so ga prašal naj jin pokaže no znamunje taz nebà. [2]Pa on jin je odguoru: «Kar se tamì, vi dieta: Dobrá ura, zuok nebuo ardečeje; [3]an zguoda: Donas potuop, zuok nebuo je motno ardečo. Takuo vestà arsjasnit podobo nebà an niesta skopàc arsjasnit znamunja cajtah? [4]An hudoban an nečist rod gleda znamunje! Pa mu na bo dano nobedno znamunje, če ne znamunje Jonata». Antá jih je pustu an sej pobrau.

Vartase farizeju

[5]Kár so pasàl na tu drogo rivo, dišepulni so se bli zabil uzet kruh. [6]Ježuš jin je jau: «Vartase an gledtase od farizajske an sadučejske fece». [7]Pa oní so se menal med njim an so guaril: «Niesmo uzel kruh!». [8]Ježuš sej dovizú an j jau: «Judje malne viere, zakí guartà med vam de niemata kruha? [9]Al na zastopta še an se na zmisneta na pet kruhu za tin pettaužint, an dost cajni sta neslì proč? [10]An nanč na sedan kruhu za tin štier taužint an dost šport sta pobral? [11]Kuoj tuo de na zastopta de van niesan guoru od kruha kar san van jau: Gledtase od farizajske an sadučejske fece?». [12]Antá oni so zastopil de jin nie biu jau za se gledat od fece kruha, ma od farizajske an sadučejske učìla.

Viera Petra

[13]Ježuš, kár i paršu u Česarejsko Flipovo deželo, je prašu svojin dišepulnan: «Judje, duo guarjo de je človieški Sin?» [14]Mu so odguaril: «Kajšni diejo Janež Karstnik, drugi Elija, drugi Jeremija ol kajšan preroku». [15]Jin je jau: «Pa vi, duo dieta de jest san?» [16]Je odguoru Šmon Petar: «Ti si Krištuš, Sin živega Bogà». [17]An Ježuš: «Blažen si ti, Šmon, Janežu sin, zuok ne mesuo ne kri te so ga ovadli, pa muoj Očá ki je u Nebesih.18]An jest te dien: ti si Scala an na telo scalo zazidam muojo cierku an paklenzke močì jo na omagajo.19]Tebé dan kjuče nebeškega kraljestva: usé kar parvežeš na zemija bo parvezano u nebesih, an usé tiste ki odvezeš na zemija bo odvezano u nebesih». [20]Antadá je kuazu dišepulnan za na reč nobednemu de on j Krištuš.

Tarplienje Ježušovo

[21]Od tenčas j začeu dokazavat očitno suojin dišepulnan de bo muoru iti u Jerusalemu an močnuo tarpiet za uojo tih parlietih, venčnih poglavarju an pisarniku, an bit ubìt an treči dan ustàt. [22]Petar gaj uzeu posebe an j začeu ga kregat an guarit: «Za uòjo Božjo, gospuod, tuole te na maj rata». [23]Pa on, sej obarnú, an j jau: «Biežme zada, hudič! Ti si pohujšanje za me, zuok na misleš kukar Buog, pa kukar judje!»

Duo če prid za mano

[24]Antadá Ježuš je jau dišepulnan: «Če kajšan če prid za mano, naj se zataji samsàbo, naj uzame njegá kriš an naj pride zamàno [25]Zuok tek če rešìt suojo živlienje, jo zgubi; pa tek zgubì suojo živlienje za uojo mené, jo ušafa. [26]Ries, kizadán núc bo meu an mož če zasluže cieu sviet, pa zgubì njegá živlienje? Ol ki bo mogú dàt človek za menjavo suojga živlienja?27]Zuok človieški Sin pride u slavo njegá Očí, s suojim anğelcam, antadá uzda usakemu navárh njegá diela. [28]Zaries van povian: so niešni ki na umrejo, priak ku videt prìt človieškega Sinù u njegá kraljestvo».

Mateuž - Kapitul 17

Trasfiguracjon

[1]Šest dni potlé, Ježuš je uzeu za sabo Petra, Jakumina an Janeža njega bratra an jih je peju parkraj, gor na an vesok brieg. [2]An sej spreobarnú pred njim: njegá gobac j bliskontéu ku sonce an njegá oblieke so ratale čiste ku luč. [3]An, lej, so se jin parkazal Mojžeš an Elija, ki so se menal z njin. Antadá je uzeu besiedo [4]Petar an je jau Ježušu: «Gospuod, je lepuo za nas ostat tle! Če češ nardin tle tri lobje, dno za te, dno za Mojžeža an dno za Elija». [5]On j še guoru kár na bliskoča maglá jih je pokrila s suojo sìenco. An, lej, an glas tas maglé ki je guoriu: «Tel je muoj Sin, te ljubezníu u katerin san se zadovolìu. Poslušajtaga». [6]Kár so čul tuo, dišepulni so padli z gobcan na tlá an an velík strah jih je objeu. [7]Pa Ježuš sej parbližu, jih je taknu an j jau: «Ustanita an na buojtase».
[8]So uzdiginli oči an nieso vidli nobednega, če ne samuo Ježuša.

Prašanje gor na Eliju

[9]Kar so se znižuval doz briega, Ježuš jin je kuazu: «Na pravta nobednemu od telega parkazanja, dokar človieški Sin na bo ustau od smartì».

[10]Antá dišepulni so ga prašal: «Zakí pa pisarniki guarjo de priet pride Elija?» [11]An on je odguoru: «Ja, pride Elija an ponovì usé rečì. [12]Pa jest van dian: Elija j že paršù an ga nieso zpoznal; ries so nardil znjin kàr so tiel. Takuo an človieški Sin bo muoru tarpiet za uojo njih». [13]Antadá dišepulni so zastopil de jin je guoru od Janeža Karstnika.

Puobova božja oblast

[14]Ku so se uarnil čeh juden, sej parbližu Ježušu an mož ki mu sej vargu klečè[15]an muj jau: «Gospuod, usmilse čez muojga snu! Ima božjo oblast an tarpì puno; paduva punokrat tu oginj an pogostu tu uadia.16]San ga parnesu čeh tuojim dišepulnam, pa nieso rival ga ozdravjet». [17]An Ježuš je odguoru: «Neviernik an hudoban rod! Do kadá bon z vam? Do kadá vas bon muoru tarpiet? Parnesitamega». [18]Ježuš gaj potrucu an zluodi je šu uons njegá, an od tistega magnienja puob je biu ozdravjen.

[19]Antadá dišepulni so se parbližal Ježušu an so ga prašal: «Zakí mi niesmo rival ga odgnat?» [20]An on jin je odguoru; «Zauoj vaše male viere. Pravično van dien: če bota miel viero ku na zárna gorčice, porčeta telemu briegu: Odmaknise od tle do tan, an on se odmakne, an nič van na bo nemogočno. [21]Tala sort zluodju se na prežené če ne z molitvo an s postan».

Drugo znanilo tarplienja

[22]Medtem ki so stal kupe u Galileji, Ježuš jin je jau: «človieški Sin je at ato za bit dàn u človieških rokah23]an ga ubijejo, pa treči dàn ustane». An oní so ostal zlo žalvani.

Taša tempilna

[24]Kár so paršli u Kafarnao, tisti ki so tierjal tašo za tempil so se parbližal Petru an so mu jal: «Vaš mešter al na plučuva tašo za tempil?» [25]Je odguoru: «Ja». Medtem ki je stopnjuvu tu hiš, Ježuš gaj preteku an je jau: «Ka te se parì, Petar? Zemjenski kraji kamú tierjajo taše an tribute? Suojin snuovan ol foreštan?» [26]Je odguoru: «Foreštan». An Ježuš je odguoru: «Zatuo sinuovi so fráj. 27]Pa, za de se na pohujšajo, biaz du muorje, varz trankil an uzám to parvo ribo ki pride na várh, odpri ji usta an ušafaš an sriebaran súd. Uzamiga an dajga jin za me an za te».

Mateuž - Kapitul 18

Duo j buj velik?

[1]Tu tist momént so se parbližal dišepulni an so mu jal:«Duo j ries narbuj velik u nebeško kraljestvo?» [2]Antadá j parklicu k sebé negá puobča, gaj poluožu med njim an j jau:3]«Van resnično povian: če se na spreobarneta an na ratata ku otróc, na stopneta u nebeško kraljestvo. [4]Zatuo usak ki se nardì majhan ku tel puobič, tist je narbuj velik u nebeško kraljestvo.

Pohujšanje tih malih

[5]An tek sprime nega samega telih majhanih u muoje imè, sprime mené.

[6]Tek, pa, pohujša še samuo adnega telih malih ki vierjejo u mené, bi bluo buojš za anj deb mu biu obiašen za šijo an mlinski kaman an bi biu varžen u hlabočino muarja.7]Gorija svetù zauoj pohuojšanja! Je glauno de se godjuvajo pohujšanja, pa gorija možù zauoj katerega se godì pohujšanje!

[8]Če tuoja roka ol tuoja noga te je uržuh pohujšanja, odriežjo an varzijo proč od tebé; j buojš za te stopnit tu živlìenje čuotast ol krempast, rajš ku z dvieman rokmi ol zdvieman nogmi bit váržen tu venčni oginj. [9]An če tuoja uoč tej uržuh pohujšanja, vederijo an varzijo proč od tebé. J buojš za te stopnit z no očo u živlienje, namest z dvieman očmi bit váržen tu ognjen pakú.

[10]Gledta nažmagat nanč dnegà telih malih, zuok jest van dien njih anjuci u nebesih videjo nimar gobac muojega Očí ki je u nebesih. [11]Človieški Sin j paršu ries rešavat kar j bluo zgubjenó.

Zgubjena ucá

[12]Ka van se zdi? Če an mož ima stuo ucè an dna od njh se zgubi, al na pusti tistih devetandevedeset gor na briegu an puode gledat tisto ki sej zgubila?13]Ries jest van praven: če rivà jo ušafat, se poveselì za tisto vič ku za te druge devetandevedeset ki se nieso ble zgubile. [14]Takuo vaš Očá ki je u nebesih neče de se zgubì nanč dan sam telih majhanih.

Bratuška pobuajšanje

[15]Če tuoj brat nardì karvico, biež an skreg ga med tebè an anj samuo; če te bo poslušu, boš dobiu tuojga bratra;16]če te na bo poslušu, uzam za tabo še dnegá ol dva človieka, takuo de usaka rieč bi bla zvaršita gor na besiedo dvieh ol treh prič.17]Če potlé na bo poslušu nanč tele, povej gmajni; an če na bo poslušu nanč gmajno, naj bo za te ku an pagan an an publikan. [18]Zaries jest van dien: use kar povežeta na zemia bo povezano u nebesih, an use kar odvežeta na zemia bo odvezano tud u nebesih.

Molitva

[19]Zaries van še dian: če dva na zemìa se zglihata za prašat karbot, muoj Očá ki je u bebesih jin jo uzdà.20]Zaki tuk sta dva ol tri zbrani u muojin imènu, jest san miez njih».

Odpuščanje

[21]Antadá Petar mu sej parbližu an muj jau: «Gospuod, če muoj brat nardì karvice pruot mené, dost krati mu bon muoro odpustit? Do sedan krat?» [22]An Ježuš muj odguoru: «Te na dien do sedan krat, pa do sedandeset po sedan krat.

Dužnik

[23]Za tuo, nebeško kraljestvo je podobno nemù kraju ki je teu runat ratingo z njega hlapcan. [24]Kar j začeu ratingo, mu so predstavli niešnega ki je biu dužan deset taužint talentu. [25]Zaki tel nie meu sude za uarnit, gospuod j kuazu naj bo prodan on s suojo ženò, s snuovan an z usegá kar j meu, an takuo de bi plaču dùh. [26]Antadá hlapac, parklonen na tla, gaj prosu an guoru: «Bod potarpležiu zmano an te uarnen usako riec». [27]Gospuod sej usmilu na hlapca, gaj pustu iti an muj odpustu dug. [28]Ku j šu uon, tist hlapac j ušafu dnega suojih kompanju, ki muj biu dužan stuo denarju. Gaj popadu za šijo an gaj čefú an guoru: «Uarnime kar me muoreš!»29]Njegá kompanj, parklonjen na tlá, gaj prosú an guoru: «Bod potarpležiu zmano an te uarnen dùh».30]Pa on nie teu, j šu an gaj stuoru vreč u paražon, dok bi ne plaču duh.

[31]Kar so vidli ka sej godilo, ti druzi hlapci so bli kumarni an so šli pravt njih gaspodariu kar sej godilo. [32]Antadá gaspodar j stuoru poklicat tistega možá an muj jau: «Hlapac hodoban, jest san te odpusto vas tist duh zuok ti s me prosu.33]Al nies biu muoru an ti miet usmilienje do tuojga kompanja takuok jest san meu usmiljenje do te? [34]Zajezen, gaspodar gaj dau tu rokah razbuojnikan, dok bi na uarnú vas dug. [35]Takuo an muoj nebeški Očá nardì z vam če na šenkata s sarcan vašemu bratru».

Mateuž - Kapitul 19

VII - NEBEŠKO KRALJESTVO

Zavarzanje žené

[1]Kar j genju tele pomiene, Ježuš je pustu Galilejo an j šu u deželo Judee, ce po tin kraj Jordana. [2]Puno judì so mu šli zada an tán on je ozdraveu bunike.

[3]Antadá mu so se parbližal niešni farizeji za ga luožt na spravo an so mu jal: «Al j dopuščenó možù zavreč ženó za tist ki če naj uržuh?». [4]On je odguoru: « Al niesta prebral de Stvarnik odsparvič jih je nardiu mož an žená [5]an je jau: zatuo mož pusti očí an mater an se združì njega žén an onadva bota no samò mesuo? 6]Takuo kàr Buog je zavezu, naj na prelome človék». [7]So mu položlì: «Zakí ries Mojžeš je kuazu ji dat djanje zavárženja an jo zavrèč? » [8]Jin je odguoru Ježuš: «Zauojo vaso tardo sarcè Mojžeš van j parpustiu zavreč vaše žené; odsparvič pa nie bluo takuo. 9]Ma jst van dian: usak tek zavarže suojo ženó, če ne za uojo zapuščenje zavese, an ožene drugo, nardì adulterio».

[10]Mu so jal njegá dišepulni: «Če tel je stan moža pruot žené na varže ratingo se oženit». [11]On jin je odguoru: «Ne usí zastopjo tolo besiedo, pa samuo tisti katerin je bluo parpuščenó. [12]So ries ti skopjeni ki so se rodil takuo tu máterino teluo, an so druzi ki so ratal taki od človìeka, an so še druzi ki so se nardil taki za nebeško kraljestvo. Tek more zastopit, naj zastope».

Ježuš an otróc

[13]Antadá so mu parnesli niešne otroké za de jin rokè nalože an zmole; pa dišepulni so jih kregal. [14]Ježuš rauno je jau: «Pustita jih, na branita de puobči pridejo h mené, zakí njih j nebeško kraljestvo». [15]An potlé ki jin je poluožu rokè, je šu taodtod.

Bogat puob

[16]An, lej, niešan mu sej parbližu an j jau: «Mešter, kaj man narest dobrega za imiet venčno zveličanje?». [17]Muj odguoru: «Za ka me prašaš gor na kar je dobró? Dobar je adan sam. Če češ stopnit u živlienje, špoštuvi zapuovedi». [18]An on j prašu: «Katere?» Ježuš je odguoru: « Ne ubit, ne nardit adulterija, ne ukrast, ne pričat falšasto,19]časti oči an mater, jubi tuoje bližnje ku tebé ». [20]Te mlad muj jau: « Tele reči san jih nimar dopuno; ki še druzega manka? [21]Muj jau Ježuš: «Če češ bit popún, biaž, prodí kar imaš, dajga tin buozin an bož meu no bogatijo u nebesih; potlé prid an puj za mano!» [22]Kar j tuole ču, te mlad sej pobrau žalostan; zakí j meu pono bogatij.

Obarnost bogatiji

[23]Antá Ježuš je jau suojin dišepulnan: « Van resnično povian: teškuo de an bogát stopne u nebeško krajestvo. [24]Van ponovin: je buj lahkó de an kamél bi pasú po igleno uhuo, ku de an bogat bi stopnu u nebeško kraljestvo». [25]Na tele besiede dišepulni so ostal zlo začudvani an so prašal: «Takuo, duo se more rešit?» [26]Ježuš, jih je lepuo ogledu an j jau: «Tuole je nemogočno judèn, pa Bogù je use mogočno».

Tek zapustì usé

[27]Antadá Petar muj odguoru: « Lej, midruz smo pustil usé an smo šli za tabo; ki bomo imiel?» [28]An Ježuš jin je jau: « Zaries van dien: vi ki sta paršli za mano, tu novin stvarienje, kar človieški Sin bo usednjen na stol suoje slave, na novin stvarìenje sveta, bota sediel tudi vi gor na dvanajst stoláh za sodit dvanajst Israelovih rodu. [29]Usak tek bo pustu hišo, ol bratre, ol sestré, ol mater, ol snuove, ol njive na muojo ime, udobi stuo par stuo an bo meu za premoženje venčno živlienje.

[30]Puno parvih bojo zadnji an puno zadnjih bojo parvi».

Mateuž - Kapitul 20

Pargliha dielucu tu vinjau

[1]«Nebeško kraljestvo je podobno nemu hišnemu gospodarju ki je šu uon na zuór za uzet na žornado dieluce za suoj vinjau. [2]Sej parglihu znjim za an sud na dàn an jih je pošjú tu njegá vinjau. [3]J šu potle uon okuole devete zguoda, je videu druge ki so stal na placu brez diela, [4]an jin je jau; Biežta an vi du muoj vinjau; kar bo glih van dan». [5]An oni so šli. Nazaj j šu uon okuol pudnè, an okuol tri, an ji nardiu glih takuo. [6]Kar j šu uon okuole pete, j videu še druge ki so stal ato an jin je jau: Zakí stojta tle cieu dan brez nič dielat? [7]Mu so odguaril:Zuok majdan nas nia uzeu na zornado: An on jin je jau: Biežta an vi tu muoj vinjau.

[8]Kar j bla nuoč, gaspodar vinjalja j jau njemu fatorju: Poklič dieluce an dajin plačo, začin od tih zadnjih do tih parvih. [9]Kar so paršli tisti od pete popudan, so pariel an sud usak. [10]Kar so paršli ti parvi, so tiel reč de primejo zlo vič. Pa an onì so spariel an sud. [11]Kar so ga uzel, pa, so quantal pruot gaspodariu [12]an so guaril: Teli zadnji so dielal samuo no uro an si jin dau ku nan ki smo prenesli pez celè zornade an gorkuočo. [13]Pa gaspodar, je odguoru nemú od njih an je jau: Parjateu, jest te na dielan nadliege. Al se nies zglihu z mano za an sud? [14]Uzam tuoje an biaž; ma jst čen dat an telemu zadnjemu ku tebé: [15]Na moren narest z muojim rečmi kar čen? Al pa ti si nevožliu zuok jest san bruman? [16]Takuo ti zadnji bojo te parvi an ti parvi te zadnji».

Ježuš guori še od njega tarplienja

[17]Kar je stopnjavu u Jerusaleme, Ježuš je uzeu parkraj dvanajst dišepulnu an cajtu hoje jin je jau:[18]«Lejta, mi gremo na Jerusaleme an človieški Sin bo dan venčnin poglavarjan an pisarnikan, ki ga zatožejo na smart [19]an ga dajo paganan za bit špodielan an tepén an križan; pa treči dàn ustane».

Snuovi Zebedeja

[20]Antadá mu sej parbližala mat sinuovu Zebedeja z nje sinuovmi an sej parklonila za mu prašat niek. [21]On ji je jau: «Ki češ?» Muj odguarila: «Rec de tala muoja dva snuova bi sediela dan na desni an te drug na čemparni u tuojo kraljestvo». [22]Je odguoru Ježuš: «Vi na vestà ki prašata. Al morta vi pit kelih ki jest stojin za popit?» Mu so jal: «Ga mormo». [23]An on jin je jau: « Muoj kelih ga popita; pa sediet na muojo desno an na muojo čemparno na stoji par mené van ga uzdat; je za tiste za katere muoj Očá gaj paračú».

Poglavari muorejo služit

[24]Ti drugi deset, zuok so čul, so se zajezli pruot dvieman bratran. [25]Pa Ježuš jih je par sebé parklicu an je jau: « Rigieraci narodu, vi vestà, gaspodarjajo na nje an poglavari skarbjo na njih oblast. [26]Mies vas na bo takuo; pa tek bo teu ratat velík mies vas, bo vaš služaunik [27]an tist ki bo teu bit te parvi mies vas, bo vaš hlapac. [28]Seviede kukar človieški Sin, ki nie paršu za bit služen, pa za služit an ufrit njegá živlienje u rešitu za punim med njim».

Dva slepà

[29]Kár so stopnjuval uonz Jerika, an velík folk j šu za njin. [30]An, lej, dva slepà, usednjena na pòt, kár so čul de pasuva Ježuš, sta začela uekat: «Gospuod, Davidu Sin, usmilse čez nas!». [31]Folk jih je kregu de naj mučo; pa ona sta uekala še buj močnuo: «Gospuod, Davidu Sin, usmilse čez nas!» [32]Ježuš sej ustavu, jih je poklicu an je jau: «Ki četá de jest nardin za vas?». Mu sta odguarila:[33]«Gospuod, de naše očì bi se odpárle!». [34]Ježuš sej usmilu, jin je taknu očì an oní na zláh so rešil zgled an so šli za njin.

Mateuž - Kapitul 21

Ježuš u Jerusalemu

[1]Kár so bli blizo Jeruzalema an so se parbližal Betfagu, pruot ojsku brieg, Ježuš j pošjú dva dišepulna, [2]an jin je jau: «Biežta čeu to vàs, nauredič vás, an subto ušafata negá muša parvezanega, an z njin nega zereba. Odvezajta jih an parpejata jih h mené. [3]An če kajšan van porčé kiek, odguorita: «Gospuod jih ima potriebo, pa jih uarne nazaj subto». [4]Sa tuole j ratalo za de bi se dopunlo kar j bluo rečenó s prerokan:

[5] Povejta šionovi hčeri: Lej, h tebé hode tuoj mìu kraji, usednjen gor na muša z zereban, sin žvine za briemana.

[6]Dišepulni so šli an so nardil kàr jin je kuazu Ježuš: [7]so parpejal muša an zereba, so položli gor na nje mantilne an on sej luožu sedè. [8]Preobiuan folk je stegnu suoje mantilne na pòt, tist cajt ki druzi so riezal varhé taod drieujah an so jih pokladal na pòt. [9]Folk ki gaj pretieku an tisti ki so šli zada, so uekal:

Ožana Davidu snu!
Žegnan tist ki hode u Božjega imenu!
Ožana na višavah!».

[10]Kar Ježuš je stopnu u Jerusalemu, usá miesto j bla ugnana an judje so se prašuval: «Duoj tel?» [11]An folk je odguarju: «Tel je prerok Ježuš, iz Nazaret Galilee».

Prodajci zagnani uonz tempilna

[12]Ježuš je stopnu u tempil an je vegnu usé tiste ki je ušafu de so prodajal an ukupuval; je prevargu mize menjavcu sudu an kandreje prodajcu golobu [13]an jin je jau: «Je pisano:

Muoja hiša bo kličena hiša molitve.
Pa vi jo runata no jamo tatù».

[14]So mu se parbližal u tempilne sliepi an čuotasti, an on jih je ozdraveu. [15]Pa venčni gospuodi an pisarniki , kár so vidli čudeže ki je runu an puobče ki so hvalil u tempilne: Osana Davidu Sinu!, so se zajezli, [16]an so mu jal: «Ka na čuješ ki guarjo?» Ježuš jin je odguoru: «Ja! Al niesta maj prebral:

Od ustih puobču an dojencu
si poskarbeu no hvalo za te? ».

[17]Jih je pustu, an j stopnu uonz mieste, pruot Betanji an tan je prepasú nuoč.

Drieu brez sadja

[18]Drugo jutro, kar sej uraču u miesto, j biu lačan. [19]Antá j videu no fìgo tana pòt, sej ji parbližu, pa nie ušafu druzega ku perja, an j je jau: « Maj vič naj se na rodì na fruga od tebé!». An subto figa je usahnila. [20]Kàr so vidli tuole, dišepulni so ostal začudvani an so jal: «Kuoj tuo ki figa je usahnila na žláh?». [21]Je odguoru Ježuš: «Resnično van povian: ce bota miel viero an na bota cviblal, ne samuo bota mogli narest kar san jest nardiu telemu drevesu, pa an če porčeta telemu briegu: Ustan an varzise du muorje, tuole se zgodì. [22]An usé kàr bota prosil tu molitvo z viero, bota dosegli».

Janežu karst

[23]Je stopnu u tempilne an, kar je učiu, mu so se parbližal venčni gaspuodi an te starši folka an so mu jal: «Z kizadnó oblastjò dielaš tele rečì? Duo tej dau tolo oblast?». [24]Ježus jin je odguoru: «An jst van nardin no samò prašanje an če me odguartà, an jst van povian z kizadnó oblastjo dielan tuole. [25]Karst Janeža od kod je hodu? Taz nebesih al od judi?». Oní so se premisljuval sami sabo an so guaril: «Če diemo goz nebesih, nan odguarì: Zakí pa mu niesta vierval? [26]Če diemo od judì se bojmò folka, zakí usí rajtajo Janeža za negá preroka». [27]So odguaril Ježušu an so mu jal: «Na vemò». Antada an on jin je jau: « Nanč jest van dien z kizadnó oblastjo dielan tele rečì».

Dva sinuova

[28]«Ka van se pari? An mož j meu dva snu. Sej obarnú pruot te parvemu an j jau: Sin, donas biaž dielat čeu vinjau. An on je odguoru: “Ja, gaspuod”. Pa nia šù. [29]Sej obarnú čeu te druzega an muj jau glih takuo. [30]An on je odguoru: “Nieman voje”. Pa potlé sej grivu an je šù. [31]Duo teh dvieh j nardiu očno vojo?» So odguaril: «Te zadnji». An Ježuš jin je jau: «Resnično van povian: publikani an pelande vas pretìekajo u Božjo kraljestvo. [32]Janež j paršù hvan na pot pravice, an mu niesta vierval; pa publikani an pelande so mu vierval. Vi, naspruot, an če sta vidli tele rečì, se niesta nanč grival za mu viervat.

Pargliha žlehtih dieluc

[33]Poslušajta drugo pargliho: j biu an mož ki je iméu an grúnt an je usadiu an vinjau. Gaj okuolu z no grajo, je vekopú no jamo za turkil an je zazidu an turam potlé gaj dau na fitu niešnin kumetan an j šu deleč. [34]Kár j paršu cajt za fruge pobrat, je pošjú njegá hlapce čeh kumetan za potegnit pardielo. [35]Pa kumeti so ujel hlapce an dnegà so ga stukli, druzega so ga ubil, trečega so ga okamanjal. [36]Je nazaj pošjú druge hlapce, buj obiuno ku priet, pa tisti so se uzdáržal na tako uìžo. [37]Na zadnjič je pošjú suojga snu an j jau: «Bojo spoštuval mojga snu!» [38]Pa kumeti, kár so vidli snu, so se poguaril med njim: "Tel je uerb. Pujta, ubimoga an bomo miel mi premoženje!". [39]So ga ujèl, so ga zagnal uonz vinjala an so ga ubil. [40]Kar pride ries gaspodar vinjala, ki narede tistin kumetan?». [41]Mu so odguaril: «Store umriet žalostno tiste hudobne an dà na fitu vinjau druzin kumetan, ki mu dajo fruge kar bo ura». [42]Ježus jin je jau: « Al niesta maj bral u sveto pismo:

Kaman ki zidari so zavárgli
je ratu kanton;
tuole j bluo nareto od Gospuoda
an je čudež za naše očì?

[43]Zatuo jst van dien: van bo uzeto Božje kraljestvo an bo dano nemú rodu ki ga store frugat. [44]Tek pade gor na tel kaman se natrieska; an če tele pade gor na kakega, ga začeferjà».

[45]Kár so čul tele parglihe venčmi gospuodi an farizeji so zastopil de j guoru od njih [46]an so gledal ga ujet; ma so se bal folka, ki gaj rajtu za nega preroka.

Mateuž - Kapitul 22

Pargliha: ojceta krajovega sina

[1]Ježuš j začeu nazaj guarit z njim z pargliham an j jau: [2]«Nebeško kraljestvo je ku an kraj, ki je nardiu no prejedilo ojcet za njegá snu. [3]On je pošjú suoje hlapce klicat te uabjene ojcetan, pa teli nieso tiel prit. [4]J nazaj pošjú druge hlapce z tolo zapuoved. Recita te uabjenan: Lej, san napravu muojo kosilo; muoji uolí an žvine opitane so že ubiti an usé je parpraujeno; pujta na ojceta». [5]Pa tisti se nieso maral an so šli tek na njegá njivo, tek na suoje afarje; [6]drugi pa so ujel njegá hlapce, so jih zasramoval an so jih ubil.

[7]Antadá kraj sej zajezu: j pošjú suoje trupe, je stuoro pobit tiste šašine an j paržgau njih miesto. [8]Potlé j jau suojin hlapcan: Prejedilo ojcet j paračano, pa te uabjeni nieso bli uriedni; [9]biežta ta na krožiščah potì an use tiste ki ušafata, kličta jih na ojceta. [10]Potlé ki so šli po potiah, tisti hlapci so zbral usé tiste ki so ušafal, te dobre an te slabe, an sala sej napunla povabniku. [11]Kraji je stopnu za videt povabnike an áto j zagledu negá možá ki nie meu ojcetovo oblieko. [12]Muj jau: Parjateu, zakí si stopnu tle not brez ojcetovo oblieko?. Tist j ratu mutast. [13]Antadá kraj j kuazu hlápcan: Zvezajtamu rokè an nogè an varzitega uon u nuoč; tan bo jokanje an skripanje zobmì. [14]Zuok puno jih je kličenih, pa malo vebranih».

Taša Cezarju

[15]Antadá farizeji so šli an so odparli an konséj za videt kuo ga trefit u pomoto u njegá diškorše. [16]Zatuo so pošjal h njemú suoje dišepulne, z erodjanam, za mu reč: « Mešter, vemò de si tu glih an učiš Božjo pot tu resnìc. Ti niemaš podváržanja do nobednega zuok na gledaš u gobac nobednega. Antá, recinan kà te se zdì: [17]al je dopuščenó, ol nia, plačat tašo Cezarju?». [18]Pa Ježuš, kier je poznú njih hudobnost, je odguoru: «Faučasti, zakí me četá zmotit? [19]Pokazajtame sud taše». An oní mu so predstavli an sud. [20]On jih je prašu: «Tala podoba an tel zapis čiga so?» [21]Mu so odguaril: «Cesarja». Antà jin je jau: «Zatuo dajta Cezarju kar je Cezarjovega an Bogù kar je Božjega». [22]Na tele besiede so ostal čudvani, so ga pustil an so šli odtod.

Smartustajenje

[23]Lé u tistin dnevu so paršli h njemú niešni sadučeji - kateri guarjo de nia ustajenja - an so ga prašal: [24]«Mešter, Mojžeš j jau: če dan umria brez sinu, njegá brat ožene ženó an takuo dà porod suojmu bratru. [25]Sa, so bli miez nas sedan bratru; te parvi, ku sej oženu je umaru, an, zakí nia meu poroda, j pustu ženó suojmu bratru. [26]Takuo an te drug, an te treč, do te sedmega. [27]Na zadnjo, potlé ki usí, je umarla žená. [28]Na ustajenje, ries, katerega od sedan oná bo žená? Zakí usí so jo miel za ženó». [29]An Ježuš jin je odguoru: «Vi se moteta, zakí na posnata Sveto Pismo an nanč Božjo oblast. [30]Na ustajenje ries se na uzame ne ženó ne možá, pa sej ku anjuci u nebesih. [31]Za kar toča ustajenje od te martvih, al niesta bral kar van j bluo rečenó od Buoga: [32]Jst san Abrama Buog, Izaka Buog, Jàkoba Buog? Nia Buog te martvih, pa te živih»
[33]Folk kar j ču tuole, j biu čudvan njegá učìenja.

Narguorš zapuoved

[34]Antadá farizeji, zakí so čul de j biu zaprù usta saducejan, so se zbral kupe [35]an dán od njih, an dotor leca, gaj poprašu za ga luožt na spravo: [36]«Mešter, katera j ta narbuj velika zapuoved Leca?». [37]Muj odguoru: « Boš jubu tuojga Gaspuoda Boga s cielin sarcan, s celò tuojo dušico, z usò tuojo pametjo. [38]Tela je ta velika an ta parva zapuoved. [39]Te druga potlé je podobna tisti: Boš jubu tuojga bližnja ku sam sebé. [40]U telih dvieh zapuoved so podloženi usá Lec an Preroki».

Sin Davidu

[41]Kar farizeji so se ušafal kupe zbrani, Ježuš jih je prašu: «[42]Ki pensata na Križtuša? Či je sin?» So mu odguaril: « Davidu». [43]Jin je jau: «Antadá kuoj tua de David, ganjen od Duhà, ga kliče Gospuod, kar dia:

[44] Je jau Gospuod muojmu Gospuodu: sednise na muojo desno dokar na ložen tuoje sauražnike pod tuojih nogah?

[45]Če ries David ga kliče Gospuod, kuo more bit njegá sin?» [46]Nobedan mu nie znú odguarit an od tistega dne, nobedan nia vič uagu ga prašat.

Mateuž - Kapitul 23

Pruot pisarnikan an farizejan

[1]Antá Ježuš sej obarnù folku an suojin dišepulnan [2]an je jau: «Na katedro Mojžeža so se usedinli škribi an farizeji. [3]Dielta an spoštuvajta usé kar van diejo, pa na runajta po njih dielah, zakí oní diejo an na nardjò. [4]Vežejo ries težke briemana an jih položejo na ramana judì, pa oní jih nečejo gibat nanč z nin parstan. [5]Usé njih diela jih runajo za bit občudvani od judì; šaršjo njih pontine an dujšajo njih robè; [6]jubejo častne prestore u prejedila, parve stolé po šinagogah, [7]an pozdrave na goricah, takuo tud bit kličeni rabbi od judì. [8]Ma vi na storitase klicat rabbi, zakí dan sam je vaš Mešter an vi sta usí bratri. [9]An na klicta očá majdnegá od vas na zemija, zakí dan sam je vaš Očá, tist nebeški. [10]An na storitase klicat mešterni, zakí dan sam j vas Mešter, Krištuš. [11]Tek med vam je buj velik, naj bo vaš hlapac; [12]tek pa se bo napenju, bo znižan an tek se zniža bo uzdignjen.

Pisarniki an farizeji

[13]Gorja van, pisarniki an farizeji faučasti, ki zaperiata nebeško kraljestvo tapred judèm, ries takuo vi na stopnjuvata, an na pusta stopnit nanč tiste ki bi tiel stopnit.

[14-15]Gorja van, pisarniki an farizeji faučasti, ki prehodjuvata muorje an zemjo za narest negá spreobarnika an kar ga dosežeta, ga nartà uriednega Paklá dvakrat vič ku vi.

[16]Gorija van, slepì uozniki, ki dieta: Če dan prekune za tempil, na vaja nič; če pa prekune za zlatuo tempilna, ostane dužan [17]Naumni an slepì! Kaj buj veliko: zlatuo ol tempil ki store ratat posvečenó zlatuo? [18]An guartà še: Če dan se prekune za utar, na vaja nič: če pa prekune za amožno ki stoji na várhu, ostane dužan. [19]Slepì! Kaj buj veliko: amožna ol utar ki store ratat posvečenó amožno? [20]Ries, tek se prekune za utar, se prekune za utar an za kar stoji na várhu; [21]an tek se prekune sa tempil, se prekune za tempil an za Tistega ki živi not. [22]An tek se prekune sa nebuo, se prekune za Božji stol an za Tega ki je usednjen.

[23]Gorija van, pisarniki am farizeji faučasti, ki plačuvata desetino mente, komarača an kumina, an prelomjuvata zapuovedi buj težke Leca: pravico, usmiljenje an zaupanje. Tele so ble pa reči za runat, brez zapustit tiste [24]Slepì uozniki, ki ocèjata mašico an požgerjata kamela!

[25]Gorija van, pisarniki an farizeji faučasti, ki briseta odzuna tace an tonte, pa not so puni nagudnosti an nemodruosti. [26]Sliep farizéj, obriš priet od znotra taco, za de an odzuna rata čedna!

[27]Gorija van, pisarniki an farizeji faučasti, ki se podobeta ofarbanin grobiščan: odzuna parjo lepe, pa not so pune kostì tih martvih an usake gnjiline. [28]Takuo an vi: od zuna se kažeta pravični tapred judmi, pa not sta puni faučnosti an hudobij.

[29]Gorija van, pisarniki an farizeji faučasti, ki paračuvata grobe prerokan an oflokata grobišča pravičnin, [30]an dieta: Če smo bli živiel cajtu naših očuovah, se niesmo bli združil znjim za prelijat preròkovo kri; [31]takuo pričata pruot vas, za bit sinuovi tistih ki so ubil preroke. [32]Zatuo, napunjuvata miero vaših očuov.

Sodba Božja

[33]Modrasi, liperska sorta, kuo bota moglì uteč taod obsoje paklá? [34]Zatuo, lej jst pošijan van preroke, modre an pisarnike: telih kajšne jih ubieta an jih bota križal, druge jih bota gajžal u vaših šinagogah an jih bota preganjal od mieste do mieste; [35]za de spada na vas usá nadužna kri prelita na zemija, od karvé pravičnega Abela do karvé Zakarija, sina Barakija, ki sta ga ubil mies tempilna an utarja. [36]Resnično van povien: usé tele rečì bojo spadale gor na telin narodu.

[37]Jerusalem, Jerusalem, ki ubivaš preroke an kamanjaš tiste ki so bli pošjani htebé, ki krati san teu pobrat tuoie snuove, ku kloča pobiera suoje cibce tapod peruotan, an vi niesta tiel! [38]Lej, vaša hiša bo za vas zapuščená! [39]Ries van dien de me na bota vič vidli, dok na porčeta: Žegnan tek haja u Gospuodovin imenu! ».

Mateuž - Kapitul 24

[1]Medtem ki Ježuš, kar j stopnu uonz tempilna, j shaju, mu so se parbližal njegá dišepulni za mu stuort pomerkat zidanja tempilna. [2]On jin je jau: «Al videta usé tele rečì? Resnično van povien: na ostaneta tlè kaman na kamana de na bota arzdárta».

[3]Potlé na ojiski briegu, kár sej usednu dišepulni mu so se parbližal an, parkraj, so mu jal: «Recinan kadá se bojo gajale tele rečì an kizadán bo sanjau tuojega parhoda an koncá svetà».

Hudobinje

[4]Ježuš jin je odguoru: «Gledta de nobedan bi vas zapeju! [5]Puno jih pride u muojin imenu an bojo jal: 'Jest san Krištuš', an znudejo puno med njim u zlaganje. [6]An bota čul guorit od ujské an od rapotanja ujské. Gledta za se na prestrašt, zuok j trieba de tuole rata, pa nia še koncá. [7]Se uzdigne rod pruot rodu an kraljestvo pruot kraljestvu, bojo mizerje an potresi u puno prestoru; [8]pa usé tuole je samuo začetak tarplienja. [9]Antadá vas dajo na nadliege an vas ubijejo, an bota sauraženi od usieh narodu zauoj muojga imèna. [10]Puno med njim ostanejo pohujšani, an oní se bojo tajil an sauražli te tegá. [11]Bojo ustajal puno faučnih preroku an zapejejo puno med njim; [12]za uojo šerìenja hudobinj, se zmraz jubezan puno med njim. [13]Pa tek potardì do koncá bo rìešen. [14]Tist cajt tel vanğel Kraljestva bo oznanjen po cielin svietu, za de bo dano znamunje usian narodan; antadá pride konác.

[15]Kár ries bota vidli sramoto zalienja , od katere j guoru prerok Daniel, stat u svetin prestoru, - tek prebiera, naj zastope -, [16]tenčas tisti ki so u Judej naj utečejo na gorè, [17]tek se ušafa na teraci naj se na urača za uzet blaguo suoje hiše, [18]an tek se ušafa taun njiv naj se na urača nazaj za uzet njegá mantil. [19]U tistih dneh gorija nosičnin ženán an tistin ki bojo dojile! [20]Molita de vaš utiek na rata po zime ol tu saboto.

[21]Zatuok bo tenčas na velika nadliega, taka ki jo nie bluo maj od začetka svetà do sáda, an maj vič jo ne bo. [22]An če tisti dnevi bi na bli skrajšani, nobedan bi se na riešu; pa, za dobruoto tih vebranih, tisti dnevi buojo skrajšani. [23]Antadá, če kajšan van porčé: Lej Krištuš j tlè, ol: Je tán, na viertamu; [24]zuok vedajo faučasti kristi an faučasti preroki an bojo runal velike znamunja an mirakulne, takuo za zapejat, deb bluo moč, an te vebrane. [25]Lejta, jist san van preroku.

[26]Ce ries van porčejo: Lej, je du puščavi, ne itì; ol Lej, je tan u hiš, na vierta. [27]Ries, ku busk pride taz uzhoda an prebliska do zahoda, tajšan bo parhód človieškega Snu. [28]Pousod ki bo marlič, áto se zberejo káuke.

Na zadnjo pride Krištuš

[29]Subto po nadliego tistih dneh,

sonce se zatamnì, luna na bo dajala vič nje luč, zvezdè bojo padale doz nebà an nebeške mogočnosti bojo premiešane.

[30]Antadá se parkaže u nebuo znamunje človieškega Sina antadá se boj tukli parsa usí zemski rodi, an bojo videl človieškega Sina prit na nebeške magle z veliko močjò an slavo. [31]On pošja suoje anjuce, z no veliko trombo, an oní zberejo njegá vebrane od štierih ajarju, taz adnegà čeu te drug kraj nebà.

Pargliha fige

[32]Taz drieuja fige navadtase pargliho: kar nje varh rata mehan an spoganjajo listja, vesta de polietje se bliža. [33]Takuo an vi, kar bota vidli usé tele rečì, viedta de on je bližo, j pru na uratih. [34]Van pravično povian: na pasà tel porod priat ku use tuole se godì. [35]Nebuo an zemjá pasajo, pa muoje besiede na pasajo.

[36]Za kizan dàn ol o kizadni ur, majdan na via, nanč nebeški anjuci, nanč Sin, pa samuo Očá.

[37]Takuok j bluo na dnuove Noeja, takuo bo parhod človieškega Snu. [38]Ries, takuo ku tu dnevah, ki so pretiekal potuop, so jedli an so pìl, so jemal ženó an so jemal možá, do kar Noe je stopnu tu barko [39]an se nieso dovizal za nič dok j paršù potuop an jih je prevargu usé, takuo bo tud parhód človieškega Sina. [40]Antadá dva moža bota tan u njiv: dan bo nesén próc an te drug puščén. [41]Dvie žené bojo mliele na malin; dná bo proč nešená, ta druga bo puščená.

[42]Varta ries, zuok na vestà tu kater dàn vaš Gaspuod pride. [43]Rajtita tuole: če hišni gaspodar bi viedeu ob kizadni ur noči pride tàt, bi varvu an bi se na pustu pobivat hišo. [44]Zatuo an vi daržajtase parpraujeni, zakí ob ùr ki se na umišjata, bo parhaju človieški Sin.

Pargliha poglavarja

[45]Duo j ries fidan an previden hlapac, ki gaspodar j luožu za poglavarja suojih hlapcu za jin dat ceringo u pravin cajtu? [46]Blažen tist hlapac ki gaspodar, kár pride, ga ušafa ki takuo diela![47]Zaries jest van dien: ga lože za poglavarja usegá njegá premoženja. [48]Pa če tist hudoban hlapac bi jau u suojin sarcu: Muoj gaspodar zamuja, [49]an de bi začeu tuč suoje glihe an de bi jedu an piu z piancan, [50]gaspodar tistega hlapca bo paršu an dàn u katerin ga na čaka an na ni ur ki jo na via, [51]ga ostruo štrafa an mu nalože srečo ki so jo uriedni te faučasti: tan bo jok an skripanje sobmì.

Mateuž - Kapitul 25

Pametne an naumne device

[1]Nebeško kraljestvo je podobno desetin devican ki so uzele njih lumine an so šle uón pruot noviču. [2]Pet njih so ble naumne an pet modre; [3]te naumne so uzele njih lumine, pa nieso uzele z njim òje; [4]pa ries te modre tapar njih lumine so uzele tud òje u majhanih važah. [5]Zatuo ki novíč j zamuju, so zamažàle usé an so zaspale. [6]O punoči sej uzdignu an glas: «Lejta novíč! Biežtamu pruot!». [7]Antadá usé tiste device so se zbudile an so paračale njih lumine. [8]Te naumne so jale tin modrin: «Dajta nan no malo vasega òja, zuok naši lumini ugasnuvajo». [9]Te modre so odguorile: «Ne, za de na zmanka van an nan; biežta rajš čeh prodajcan an tan ukupitaga». [10]Sa, tist cajt ki tiste so hodile ukupavat òje, j rivù novíč an device ki so ble parprauljene so stopnile z njin na ojceta, an urata so se zapárle. [11]Buj poznó so rivale tud te druge device an so začele guorit: «Gospuod, gospuod, odprinan!». [12]Pa on je odguoru: «Resnično jest van dien: vas na poznan». [13]Varta ries, zakí na vesta ne dneva ne ure.

Pargliha talentu

[14]Rata ries ku nemú možú ki, kìer sej odločuvu na hòjo, j poklicu suoje hlapce an jin je dau njegá premoženje. [15]Nemú j dau pet talentu, nemú druzemu dva, te druzemu dán, po možnost usakega, potlè sej pobrau. Subto [16]tek j sparjeu pet talentu j šu jih frugat, an se jih je zaslužu druzih pet. [17]Takuo tud tist ki j sparjeu dva, jih je zaslužu druga dva. [18]Tist pa ki je sparieu dan sam talent, j šu kopát jamo du zemija an je skriu sud njegá gaspodarja. [19]Za puno cajta gaspodar tistih hlapcu se je uarnú an je teu runat ratinge z njim. [20]Tist ki je biu sparjeu pet talentu, jih je predstavu druzih pet, an j jau: Gospuod, sme dau pet talentu; lej, san jih zaslužu druzih pet. [21]"Lepuo, dobar an poštén hlapac - muj jau gaspodar - si biu poštén tu malo, te dan oblast na puno; parložise veseju tuojga gaspodarja. [22]Sej predstavu potlé tist ki je sparjeu dva talenta an je jau: Gaspuod, sme dau dva talenta; lej, san jih zašlužu druga dva: [23]"Dobró, dobar an poštén hlapac - muj jau gaspodar, - si biu poštén tu malo, te dan oblast na puno; parložise veseju tuojga gaspodarja. [24]Na koncu sej predstavu an tist ki je sparjeu dan sam talént an j jau: Gaspuod, vien de si tard človek, ki žanješ tuk nies usjau an beréš tuk nies potrosu. [25]San meu strah an san šu skrivat tuoj talént tapod zemjò: lej kar j tojé. [26]Gaspodar muj odguoru: Hudoban an kasán hlapac, ti si viedeu de žanjen tuk niesan usjau an berén tuk niesan potrosu; [27]s biu meu zaupat muoje sude bankierjan an takuo, kar san se biu uornú, san biu potegnu muoje z interešmi. [28]Oduzamitamu ries talent, an dajtaga tistemu ki ima deset talentu. [29]Zakì usakemu ki ima, mu bo dano an bo tu obiunost; pa temú ki niema, bo uzeto an kàr ima. [30]An namarana hlapca varzitaga uon u taminah; tan bo jok an skripanje zobmì.

Sodnji dan

[31]Kár človieški Sin pride u suojo slavo, an usí anjuci z njin, bo sedeu na stol suoje slave. [32]Pred anj bojo zbrani usí narodi. On preberé dné taod tih druzih, ku pastier ki prebiera ucè taod kozè, [33]an parlože ucè na njegá desno an kozè na njega čemparno. [34]Antadá kraj porčé tistin ki bojo na desno: Pridita, žegnani od muojga Očí, sprimita u premožìenje kraljestvo naprauljeno za vas od stvarìenja svetà, [35]zakí san biu lačan an sta me dal za ijest, san biu žejan an me sta dal za pìt, san biu forèšt an sta me sparjel, [36]nag an sta me obliekli, bolàn an sta me obiskal, san biu u paražonu an sta paršli me gledat. [37]Antadá ti pravični mu odguarjo: Gospuod, kadá smo te videl lačnega an smo te dal za ijest, ol žejnega an smo te dal za pìt? [38]Kadá maj smo te videl juškega an smo te sparjel, ol nazega an smo te obliekli? [39]Kadá maj smo te vidli bunegà ol u paražonu an smo paršli te obiskavat?. [40]An kraj jin odguorì: Resnično van povian: use tiste ki sta nardil samuo dnemu telih muojih bratru buj majhanih, sta ga nardil mené. [41]Potlé porčé tistin na suojo čemparno: Proč, deleč taod mené, prekleti, u venčnin uogju, naprauljen za zluodja an za njegá anjuce, [42]zuok san biu lačan an me niesta dal za ijest, san biu žejan an me niesta dal za pìt, [43]san biu jušk an me niesta spariel, nag an me niesta obliekli, bolàn an u paražonu an me niesta obiskal. [44]Antadá an oní odguarjo: Gospuod, kadá smo te vigli lačnega ol žejnega ol nazega ol bunega ol u paražonu, an te niesmo zlužil?. [45]Antadá on jin odguorì: Resnično jest van povian: use tiste ki niesta nardil dnemù samuo telih majhanih, ga niesta nardil mené. [46]An puodejo: teli na venčno maltro, ti pravični ries na venčno zveličanje.

Mateuž - Kapitul 26

VII - TARPLIENJE, SMART AN USTAJENJE JEŽUŠA

Zmota pruot Ježuša [1]Kár j finiu usé tele pomiene, Ježuš je jau suojin dišepulnan: [2]«Vi vestà de za dva dni je Velika Nuoč an človieški Sin bo dàn za bit križan».

[3]Antadá venčni gaspuodi an starši folka so se zbral u palaču venčnega gaspuoda, ki sej klicu Kajfa, [4]an so dáržal konséj za ujèt Ježuša z gajufijo an ga stuort umriet. [5]Pa so guaril: «Ne cajtu goduovah, de se na zgodì obračanje miez folka».

Mazilo u Betanji

[6]Kar Ježuš sej ušafavu u Betaniji, u hiš Šimona lebroza, [7]mu sej parbližala na žená ki je miela an vaš alabaštra, pun dišave zlo dragočne, an mu joj vesula gor na glavo tist cajt ki on je biu na miz.
[8]Dišepulni, kar so vidli tuole, so se zajezli an so jal: «Zaki tela lumparija? [9]Se gaj mogluo prodat za puno sudu an jih dat tin buozin!» [10]Pa Ježuš sej dovizú an jin je jau: «Zakí nadleguvata tolo ženó? Oná j nardila no dobró dielo pruot mené. [11]Te buoze ries jih bota miel nimar z vam, pa ne nimar bota miel mené. [12]Kar j vesula tolo dišavo gor na muoj leban, oná j tuo nardila za muoj pogréb. [13]Resnično van povian : pousierode ki bo oznanjen tel vanğel, u cielin svietu, u nje spomin se porče tud kàr oná j nardila».

Zataìenje Juda

[14]Antadá dan Dvanajstih, kličan Juda Iskarjota, j šu čeh venčnin gospuodan [15]an je jau: «Dost me četá dat za de bi van ga dau?». An tisti mu so obečal trideset sriebarnih sudu. [16]Od tistega magnienja j gledu nagnjeno parložnost za ga jin dàt.

Naprauljanja za Veliko Nuoč

[17]Parvi dàn Azimah, dišepulni so se parbližal Ježušu an so mu jal: «Kia češ de parpravemo za te, za de boš mogú ijest Veliko Nuoč? » [18]An on je odguoru: «Biežta u miesto čeh niešnemu an recitamu: Mešter die: muoj cajt je blizen; nardin Veliko Nuoč tapar tebé z muojim dišepulnam». [19]Dišepulni so nardil takuok je kuazù Ježuš, an so parpravli Veliko Nuoč.

Znanilo zataìenja Judeža

[20]Kar j paršla nuoč, sej luožu h miz tapar tih Dvanajstih. [21]Kar so jédli, j jau: «Resnično van povian: dan od vas me ovade». [22]An oní, glabokó žalvani, so sačel usak ga prašat: «Al san morebit jest, Gospuod?». [23]An on je osguoru: «Tek j luožu z mano rokò u tónt, je tist ki me ovade. [24]Človieški Sin gre, takuok je pisano od njegá; pa gorija tistemu možu od katerega človieški Sin bo ovaden! Buojš bi bluo za tistega moža de bi se na biu maj rodiu!». [25]Juda zadajavac j jau: «Rabbi, al san morebit jest?». Muj odguoru: «Ti si jau».

Eucarištija

[26]Sa, kar so jédli, Ježuš je uzeu kruh, j zmolù žegan, gaj prelomú an gaj dau apoštulnan an j jau: «Uzamita, jejta: tele je muoje telùo». [27]Potlé je uzeu kelih j zahvalu an ga jin je dau an je jau: «Pitaga usí, [28]zakí tela je muoja kri zaveze, ki je prelita za punin za odpuščanje grehù. [29]Jest van dian de od sa za naprej na bon piu telo frugo grozdja do tistega dne u katerin ga bon nazaj piu z vam, u kraljestvo muojega Očí».

Prerokovanje Petrove zataje

[30]Potlé ki so zapiel speu, so stopnil pruot Ojisku brieg. [31]Antadá Ježuš jin je jau: «Telo nuoč se usí pohujšata za uoj mené. Ries je pisano:

Omlaten pastierja
an bojo arstrešene ucè pastierske trume.

[32]Pa, potlè ki ustanen od smartì, vas bon pretieku u Galileji». [33]Petar muj jau: «Če usí se pohuišajo na te, jest se na maj pohujšan»: [34]Muj jau Ježuš: «Te resnično povian: nacò, priet ku petelin zapuoje, ti me zatajiš trikrat». [35]Petar muj odgùoru: «An de bi meu umriet s tabo, jest te ne zatajin». Le takuo so jal usí dišepulni.

Na Getsemani

[36]Antadá Ježuš j šu z njim u an grúnt, kličen Ğetzemani, an j jau dišepulnan: «Sedinta tle, tist cajt ki jest gren atan za molit». [37]An je uzeu z njin Petra an dva Zebedeona snuova, an j začeu skušt žalost an nadluogo. [38]An jin je jau: «Muoja dušica je žalostna do smartì; ostanita tle an vàrta z mano». [39]J šu no malo dej, sej parklonu z gobcan na tlá an j molú, takuo: «Očá muoj, če je moč, naj gre mimo mené tel kelih! Pa ne takuo ki čen jest, pa takuo ki ti češ!» [40]Potlé j paršu čeh dišepulnan an jih je ušafu zaspane. An je jau Petru: «Takuo, niesta bli parložni varvat zmano no samò uro? [41]Varta an molita, za na pàst u skušnjavo. Duh je parpraujen, pa mesuo je šibkuo». [42]Sej odločiu še andrat an j molú an je jau: «Muoj Očá, če tel kelih na more bit odločen brez de jest ga popian, naj se dopune tuoja voja». [43]Potlé j paršu an jih je ušafu nazaj zaspane, zuok njih oči so ble ratale težkè. [44]Jih je pustu, sej nazaj odločiu an j nazaj zmolú za treči krat an j ponoviu le tiste besiede. [45]Potlè sej parbližu dišepulnan an jin je jau: «Le spita an opočivajta! Lej, ura se bliža an človieški Sin pride dàn u rokah griešniku. [46]Ustanita, pujmo! Lejta, tist ki me zataji se bliža».

Zadaržanje Ježuša

[47]Kar je še guoru, lej parhajat Juda, dan Dvanajstih, an znjin velík folk s sablam an s palcam, pošijani od gaspuodu an od starših folka. [48]Zatajavac j biu dau njin telo znamunje, an j jau: «Tistega ki bušnen, je on; ustabtaga!». [49]Subto sej parbližu Ježušu an j jau: «Zdravo, Rabbi!». An gaj bušnu. [50]An Ježuš muj jau: «Parjateu, za tuole si tle!». Antadá so paršli naprej, so popadli Ježuša an so ga ustabli. [51]An lej, dan tistih ki je biu z Ježušan j popadu sablo, joj arsadiu an j zajeu hlapca narvenčnega gaspuoda an muj presieku no uhuo.

[52]Antadá Ježuš muj jau: «Polóž sablo na nje prestor, zakí usí tisti ki ložejo rokò na sablo, s sablo umrejo. [53]Ol češ reč de jest bi na mogú molit muojga Očí, ki bi me subto podau vič ku dvanajst družbi anjucu? [54]Pa antadá kakuo bi se dopunle Svete Pisma, ki pravejo de takuo muore ratat?». [55]Glih tu tistin momente Ježuš je jau folku: «Ku deb biu an tàt sta paršli po me s sablam an s palcam. Usak dan san sedeu u tempilne an učiu, an me niesta ustabli. [56]Pa usé tuole j ratalo za de se dopunejo Svete Pisma preroku». Antadá usí dišepulni so ga zapustil an so uteklì.

Pred Kajfežan

[57]Tisti ki so bli ustabli Ježuša so ga pejal čeh Kajfežu, tapar njemu so se bli zbral pisarniki an starši. [58]Petar tist cajt je šu za njin, od delečá, not do palača venčnega gaspuoda; je stopnu an je biu usednjen mies hlapcu, za videt kakuo bi šluo komplivat.

[59]Venčni gospuodi an vas šinedrjo so gledal no faučno pričanje pruot Ježuša, za ga luožt na smart; [60]pa ga nieso ušafal, nale ki so se bli parkazal puno faučnih prìč. Nakoncu so se parkazale dvie, [61]ki so tardile: «Tel je potardiu: Moren arzdriet Božji tempil an ga prerunat tu tri dni». [62]Venčni gospuod je ustú an muj jau: «Na odguoriš nič? Ki pričajo teli pruot tebé?» [63]Ma Ježuš je muču. Antadá venčni gaspuod muj jau: «Te prosen, za žívega Bogà, recinan al si ti Krištuš, Sin Božji?». [64]«Ti si jau - muj odguoru Ježuš -; an še jest van dien:

od sa za naprej bota vidli človieškega Snu usednjega na desnico Mogočnosti an prit na nebeške magle ».

[65]Antadá venčni gospuod sej arsprù oblieke an je jau: «J prekleu! Ki imamo še potriebo prìč? Lejta, sa sta čul kletvino; [66]ka van se pari?» An tisti so odguaril: «Je uriedan smarti!» [67]Antadá so ga plunjal gu gobac an so ga mlatil; druzi so ga piuskal, [68]an so jal: «Prerokuvi za nas, Krištuš! Duoj tist ki te je zajeu?».

Zataìenje Petra

[69]Tist cajt Petar je stau usednjen tan uoné, tu duore. Na mlada dikla mu sej parbližala an j jala: «An ti si biu z Ježušan, iz Galileje!» [70]Ma on je nejú pruot usían an je jau: «Na zastopen ki guoriš». [71]Kar je stopnjuvu uonz duora, gaj vidla na druga dikla an j jala tin predstauljenin: «Tel j biu z nazarenskin Ježušan». [72]Pa on j nazaj zneju an sej prekunu: «Na poznan tistega možá!». [73]Malo potlé, ti predstauljeni so se parbližal an so jal Petru: «J ries, an ti si dan njih; ries tuojo guarenje te ovade». [74]Antadá on j začeu klet an parseguvat: «Na poznan tistega človieka!» An subto an petelín je zapieu. [75]An Petar sej zmisnu na Ježušovo besiedo, ki mu je jau: «Priet ku petelin zapuoje, ti me potajiš trikrat». Antá j šu uon an j zajoku žalostno.

Mateuž - Kapitul 27

[1]Kár j paršu dàn, usí venčni gaspuodi an te starši folka so odparli an konséj pruot Ježuša za ga stuort umriet. [2]Potlé so ga ložli u kietne, so ga pejal proč an so ga dal u rokah Pilateža.

Judeža smart

[3]Antadá Juda, - tist ki gaj ovadu - kàr j vidu de Ježuš j biu tožen sej zgrizu an je uarnú tistih trideset sriebarnih sudu venčnin gaspuodan an staršan, [4]rekoč: «San grešiu, zuok san zatajiu nadužno kri». Ma tisti so jal: «Nas ka nas briga? Pensí ti!» [5]Antá on, potlè ki je vargu sriebarne sude u tempilne, sej odločiu an sej šu obešavat. [6]Pa venčni gaspuodi, so pobral sude an so jal: «Nie parpuščenó jih luožt tu bogatijo, zuok so plača karvá». [7]Potlé ki so se pomenal, so ukupil z njim «Lončarja Njivo» za podkopat juške judì. [8]Zatuo tista njiva j bla kličena karvava njiva donašindan. [9]Antadá sej dopunlo kár j bluo rečenó s prerokan Jeremija: An so uzel trideset sriebarnih sudu, kup tistega ki takuo je biu rajtan od Israelskih snuovu, [10]an so jih dal za lončariovo njivo, takuo ki mej biu kuazu Gospuod.

Ježuš tapred Pilatežan

[11]Tist cajt Ježuš sej parkazu tapred rigierouca, an rigierac gaj prašu rekoč: «Al si ti Judejski kraj?» Ježuš je odguoru: «Ti diaš». [12]An cajtu ki venčni gospuodi so ga tožil, nie odguoru nič. [13]Antadá Pilatež je jau: «Al na čuješ ki rečì pričajo pruot tebé?». [14]Pa mu nia odguoru nanč ne besiede, tarkaj ki rigierovac je ostú čudvan.

Ol Ježuš ol Baraba

[15]U usakin prazniku, rigierovac j biu navaden puščat u frajnost za folka negá poznana paražonierja, na njih zbiero. [16]Tenčas so imiel negá paražonierja zlo poznanega, na ime Barabež. [17]Zatuo, folku ki sej biu zbrau, Pilatež j jau: «Kogá četá de jest ložen u frajnost za vas: Barabeža ol Ježuša, rečen Krištuš?». [18]Je lepuo ries viedeu de so mu ga bli parnesli za nevožlivost.

[19]Kar je sedeu u tribunalje, njegá žená muj pošjala marin: «Na mej difà s tistin pravičnin, zakí donas, u sanjia, san bla zlo zganjena za uoji njegá». [20]Pa venčni gaspuodi an starši so prepričal folka prašat Barabeža an stuort umriet Ježuša. [21]Antadá rigierovac jih je prašu: «Od telih dvieh, kogá četá de jest ložen u frajnosti za vas?» Tisti so odguaril: «Barabeža!» [22]Jih je prašu Pilatež: «Ki nardin pa z Ježušan, kličen Krištus?» Usí so odguaril: «Naj bo križan!» [23]An on je jau: «Pa kaj nardiu slavega?» Antá oní so buj močnuo uekal: «Naj bo križan!».

[24]Pilatež, kar j videu de nia nič zadobivu, ries pa zmota j rastla, je uzeu niek uodé an sej oprau roke tapred folkan, an j jau: «Niesan odguorjen tele karvé. Popensajta vi!» [25]An vas folk je odguoru: «Njegá kri naj pada gor na nas an gor na naše snuove». [26]Antadá je luožu u frajnost za nje Barabeža an, potlé ki je stuoru gajzlat Ježuša, gaj dau za de bi biu križan.

Tarnova krona

[27]Antá sudadi rigierovca so pejal Ježuša du pretorjo an so mu zbral okuole usó trupo. [28]So ga sliekli, so mu stuorli obleč an mantil ardeč, [29]so spledli no tarnovo krono, so mu jo položlì gor na glavo an so mu diel no kano tu desno rokò. Potlé, kleče pred njin, so mu se špodielal: «Zdravo, Judejski kraj!». [30]So plunjal gor na anj, so mu uzel taod rok kano an so ga mlatil na glavo.

Križova pòt

[31]Potlé ki so ga šfatal, so ga sliekli od mantilna an so mu preložlì njegá oblieke, potlé so ga pejal proč za ga križat. [32]Kar so stopnjuval uon, so srečal negá možá taz Čirena, ki sej klicu Šmon, an so ga parsilli nest kriš.

Ježuš na križe

[33]Kar so paršlì na prestor klican Golgota, ki pride reč prestor krepe, [34] so mu dal za pit vino zmiešano z žučjo. On gaj pokusu, pa ga nie teu popit. [35]Potle ki so ga križal, so se spartil njegá oblieke potlé ki so jih vargli u uajo. [36]An sednjeni, so ga vahtal. [37]Tanad glavò so ložlì napisan urzuh njegá obsoje: « Tel je Ježuš, Judejski kraj ».

[38]Tapar njin so bli križani dva tatà, dán na desno a te drug na čemparno.

[39]Tisti ki so pasuval at tode so ga žmagal, so tresli glavo [40]an guaril: Ti ki spoderiaš tempil an ga prerunaš tu tri dni, rešise sam sebé, če ti si Božji Sin, an stopin dos križa!. [41]Takuo an venčni gaspuodi s pisarnikam an s staršim so ga zasmehoval an so guaril: [42]Je riešu te druge an se na more rešit sam sabo! Je Israelski kraj; naj stopne sa dos križa an mu bomo vierval. [43] Sej zanesu na Bogà; naj ga reši on, sa, če ga čé rad. Ries je jau: San Sin Božji. [44]An tatje križani znjin so ga zasramoval na tisto uižo.

Ježušova smart

[45]Opudan sej nardila tamá tana usian svietu, do treh popudan. [46]Okuole tri, Ježuš j močnuo zaueku: « Elì, Elì, lamà sabactàni? », ki pride reč: Muoj Buog o muoj Buog, za ka sme zapustu?. [47]Kár so čul tuole, kajšni ki so bli áto so guaril: «Tele kliče Elija». [48]An subto dan od njih j leteu po gobo, joj parpeu gor na no kano an muj dajavu za pit . [49]Ti druzi so guaril: «Pust! Bomo vidli al pride Elija ga rešavat!». [50]Pa Ježuš nazaj j močnuo zaueku an j spustu dušico.

[51]An lej, tempilnu vel sej pretargu na dva kraja, goz čimana do koncá, zemjá sej stresla, čèla so se prelomile, [52]grobišča so se odparle an puno telesu svečeniku, ki so bli umarli, so od smartì ustal. [53]Potlé ki so šli uonz groba so stopnil u sveto miesto an so se parkazal punin. [54]Čenturion, an tisti ki z njin so vahtal Ježuša, kar so vidli potres an usé kar sej gajalo, jih je parieu an velik strah an so guaril: «Zaries tel j biu Sin Božji!».

[55]J bluo tan tudi puno žen, ki so gledale od delečá, oné so hodile za Ježuša od Galileje za ga sluzit. [56]Miez telih so ble Marija taz Magdala, Marija mat Jakumina an Jožofa, an mat sinuovu Zebedeja.

Pogreb

[57]Kár j paršlá nuoč, j paršu an bogát mož, taz Arimateje, kličen Jožof; an on j biu ratu dišepul Ježuša. [58]Tel j šu čeh Pilatežu an je prašu Ježušovo teluo. Antadá Pilatež j kuazu naj mu ga dajò. [59]Jožof je uzeu teluo, gaj zaviu tu nin čednin kucilne [60]an gaj poluožu u njegá novò grobišče, ki se joj biu stuoru vekopat tu čél; je potaču potlé no veliko skalo na urata grobišča an je šù. [61]Ato, usednjene spriet grobišča, so ble Marija taz Magdala an ta druga Marija. [62]Drug dan, tist po te Velicin Petke, so se zbral tah Pilatežu venčni gaspuodi an farizeji, [63]rekoč: «Gospuod, smo se zmisinli de tist gajúfar, kar j biu žiu, j jau: Po treh dneh ustanen od smarti. [64]Kuaž ries de naj pride ahtan grob do trečega dne, za de na pridjo njegá dišepulni, de bi ga ukradli an de potlé bi jal: Je od smarti ustú! Takuo tala zadnja gajufija bi bla šlavš ku ta parva». [65]Pilatež jin je odguoru: «Imata vahte; biežta an zašigurajta varvanje takuok lieuš úpata». [66]Oní so šli an za storit ratat šigurno grobišče, so zašaraufal kaman an so pustil vahte.

Mateuž - Kapitul 28

Grob prazan [1]Po saboto, zjutra parvega dne tiedna, Marija taz Magdala an ta druga Marija so šle gledat grobišče. [2]An lej, j biu an velik potres an Gaspuodu anjovac, ries, j stopnu doz nebesih, sej parbližu, je prevargu kaman an sej luožu sedet na njin. [3]Njegá podoba j bla ku busk an njegá oblieka biela ku snieh. [4]Za strahan ki so imiel do anj, vahti so bli arstreseni an so ostal ku martví. [5]Anjovac je jau ženán: «Vi na buojtase! Vian de gledata Ježuša, te križanega. [6]Nie tlè. Je od smartì ustú, ries, takuok je biu jau; pujta, lejta prestor tuk je biu položen. [7]Hitro, biesta an recita njegá dišepulnan: Je od smarti ustú, an sa vas pretieka u Galileji; tan ga bota vidli. Lejta, jest san van poviedu». [8]Potle ki so pustile naglo grobišče s strahan an z veliko vesejé, žené so letiele za dat novico njegá dišepulnan.

Ježuš se parkaže ženán

[9]An lej Ježuš jin je paršù pruot an je jau: «Zdravo van!». An oné mu so se parbližale, mu so obiele noge an so ga častile. [10]Antá Ježuš jin je jau: «Na buojtase; biežta znanit muojin bratran naj gredò u Galilejo: tan me bojo vidli».

Podkupjeni sudadi

[11]Tist cajt ki oné so ble u hoji, lej, niešni vahti so paršli u mieste an so oznanli venčnin gaspuodan use kar j bluo ratalo. [12]Antadá teli so se zbral s staršim an, potle ki so se poguaril, so dal an dobar kúp sudu, an [13]so jal: Recita takuo: Njegá dišepulni so paršli ponoč an so ga ukradli, tist cajt ki mi smo spal. [14]An če rieč pride parvarh rigierarca, mi ga prepričamo an vas riešemo taod usake zadieve». [15]Tisti so uzel sude an so nardil po parjete učila. Takuo tala pravca sej aršerila mies Judeju do donašindan.

Apoštolni po svietu

[16]Danajst dišepulni, tist cajt, so šli u Galilejo, gor na brieg ki Ježuš jin je biu pokazu. [17]Kar so ga vidli, so se parklonil; kajšni pa so cviblal. [18]Ježuš sej parbližu an jin je jau: «Mené je bla dana ušá oblast u nebesih an na zemija. [19]Zatuo biežta an učita use rodì, an karstitajih u imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, [20]an učita jin dopunt usé kar san van kuazu. An lejta, jest bon z vam usé dni, do koncá sveta».