Na znan piet
Puoje donàs škurjanac
u luhtu,
parpet za nebuo.
Špegajo
ninicove očaca miez trave
sonce,
ki ustaja,
že greje an svetì.
Jazbac mu utieka,
se partaja u jam.
Žuna tamburà na hlode
an kliče, kliče
se trošta,
an se na daje merù.
Ist san!
Brez znat piet
tele čudovitne pomladne ure!
nš
