Ojčinca

Po Pepeunìc…velika naprava se je šerila tiste tìedne pred… Svetonùoč!
Smo hodil gu čierku na “Križovo Pot”.
Man selè pred očmi tisto srèčanje: dvà poberina sta preložuvala klečàunjak Gaspuodu - Stacjona po Stacjona- Drùga dvà sta šlà zàd s kandelmi.
Gaspùod kleče je prebieru po taljansko molitve odbrane od “Svetega Pisma”, potlè je intonu:
“Adoramus, te Christe, et benedicimus tibi”. Brez zastopìt, usi so odguoril:
”Quia per sanctam crucem tuam redimisti mundum”, po latinsko.

An majhan kup žen, “stàre nune”smo jih klìčal, so molile po slovensko; san uha natiegala zà kiek zastopjt, se z misnin samuo kar me je narbuj ganilo sarčè:
“Oh žalostan spomin - ku sreca mater sin....” Nie bluo teskuo zastopìt!
Gride ki poberini so šukal napri klečàunjak, kandele....an Gaspuod zàd…usì smo piel tìsto žàlostno molitvo: “Stabat Mater dolorosa.......”

Zà Ojčinco ta na Vasi blìzu fontane gor na dugi miz je bla položena Ojka, puna varhu je bla miža. Vìerniki: možje, žené, mladùost an puno otruok, so bli àtu. Gaspuod je požegnjavu ojko, ušak je meu tu roki suoj majhan varh, gor na tuole na duga precèsja se je pobrala pruad čierkvi. Urata so ble zaparte. Svete Pisma nan pravjo zaki!
Tok, tok: gor na dvà žlaga znòtra mežnar je odparu te velike urata, mèštra Perinča Tapatičova je začela gost z harmonjuman, mi čičate smo piele: “Pueri Hebraeorum, portantes ramos olivarum obviaverunt Domino.”
Naglo potlè je začela pìeta màša: ” La Messa degli Angeli”… po latinsko!

Čàst Perinc, ku san jala, je bla na mèštra, se je rodila slìepa, je študjala muziko tan u Padov vič liet, pa ku je začela uojská se je uornila damu.
Tiste lieta naš Gaspuod je bju Don Raimondo Di Giusto, je biu lah, kàjšan mu je pomau kupit an harmonjum. On an Perinča sta napravla kantorijo, same čiče, na dva glasi!
Puno bi bluo zà napisat na našo kantorjio zdùjšana z Perinčo štier rodìtu!

Pa pridimo na nasè…Na utarje je bla sàma ojka, usàk po Sveti Màš je nesu damu an varh: sanjàu zà živiet u mìeru. Štara navada je bla tud de, kar po Liete se je sila medla, so žgal an majhan varšič tiste žegnane ojke, če pred prah so diel ogìnj gor na palet, kadiš je šu u luht zà odgnàt tùčo proč.
Če na sama periča je padla na tla, majdan jo je pomedu, so jo pobral an žažgal!
Navade...Viera an Trošt so pomale naše Testare… vàrvat njih kùmetijo…njih bogatijo!

Velik Tiedan

Drug dan, pandijak, je začeu te Velìk Tìedan, cajt za te veliko čèdnost an druge diela, do sabote!
Usaka gaspodinja an te domači so očedli usè stàncje: ižbe, kambre, hišo blankežal, okna, glàže brìsal…uše opùcal… šeglote, čandierje.
Zà ramovo posodo so nužale: moko za pulento, ožèjd an sù, use zmiešano kupe. Bližu korita so se zbrale žene, čiče… so frigale usè...usè se je muorlo laščìet!
Tu hiš, za pod so ble položene planeta ardeče “matonele; so metal uodo zà jih frigat, kleče so nuzal zborš; druz so miel skale: jè bluo šelè buj teškuo.
Kambre so dišàle po verekin, zakì je biu hlodovu pod!
Zà Krištove tarplìenje an naša dušica je muorla bit čìsta: judie uši so se spovìedal an obhàjal na Veliko Nuoč.


Te prave an kuražne kùharce so napravle fujàče, sladčina za use te velike praznike.
Malia Gomatova je bla mèštra zà nas učit golobice napravt. Kajšne so miele ice kuhano skrito, ku de bi biu trebuh, tu piuk ojko, za oči an kòščìč uògja, peruata an rep sta bla prava kušt!
Velike diela so ble pried ku tu foran jih diet. Je korlo fèco napravt, čakat ure an ure za tèstuo podielat, pustit počivat tu gorki vintul. Dobrà voja je omagala cajt an trùdnost.
Te Velic so gledal dat dno roko, te mali kurjòžasti za se navast an pomat vič krat!

Kajšni so miel “velike pèč”, foran na darva tu izbi, družine so se pomale, so sparjèle druge družina, ponudli izbe an foran zà potriebo. Je korlo puno darve, an te prave, zà ga zagriet, potlè očet pepeu, na zadnjo fujače an golobice so diel pèč, gride po usi hiš an od zuna se je odnevala dna slatka dišava.

Na Velik Petak je korlo malo jest, pustit par kraj mesuo, an donas zà kaišne je le takuo!
O treh smo bli gu čierkvi, za Božjo smàrt. Zuonuovi so mučal, tiha je bla vas. Buog var čut uekanje; po vičerj je bla precesja: “Križova Pot” po vasi! Judie so paršli doz Barc, doz Stiefnič, doz Jerònišče an od usieh družin okuole vasi!

Prednen rapotauke so oznanle jutarinco an use tiste ure ki je bluo cajt misnit molitve.
Ma zà tuole so pinsal otroč, nieso ku tiste čakal. Usak je meu sojo rapotauko hlodovo, modro vekuštano. Tisto ki Neto Marjutin je nuču je bla ku an uožič z ročizo, teškuo je dopovied, močnuo je rapotala gor an dol po vasi. Le otroč so se zbral ta pred cierkujo, so porapotal nomalo, antadà so se pobral napri an nazaj dopo vasi zà de usi so čul: pudan, avemarìjo an noùrnoci! An senjam je biu zà otroke, pinsan de maj so se takuo veselil!

U saboto zguoda pred turman puobči so zakuril ogìnj, so parnesli tanke darva an ščìne za napravt puno ognjènega uògja. Gaspuod je požegnu ogìnj an usak je previdu zà se: uzet an nest damu an kos uohja, no ščìno. Otroc so previdal zà testare, ki za lòn so jin dal no ice!
Le tist dan smo miel an žegnano uodò, no kàpio smo jo popil an smočil oči, po hisah so napunli kropieunjake “acquasantiere “; tu usaki kambri je bla adna!
Popudan se je zbudìlo te pravo rapotanje, za objušìet! Kietne, za pravo reč kjetunjak, parpet gor vesokò na ognjìšče, je meu du koncu an rempin za obìest kotu zà pulento, zà kùhnjo, kalderine. Tele kietne mankul ankrat na lieto je korlo očet. Moji vi, niesta maj čul tega: otroč so brusil dopo cìest, ki ankrat j bla puna kamanu, napri an nazaj not du rieko. Gride so uriskal, letal, se lovil, pa so lepuo očedli tele kietne!

Kar use se je potalažlo je bluo lepuo videt mame pejat soje otroke pruad čierkvi z no pleteničico tu roki zà zègnit markajšne naše kuhanje: parvo fujaco, parvi kruh žegnan zà kulcjon na Veliko Nuoč, golobice, ki usak otrok je meu sojo; mies telig so položli jàjca ki glih usak za sè je ofloku takuo ki mu je dopadlo. Jest san nimar dižènjuvala hisco, brìesku drieu pun rož, travico, an šip, làstuce, cibco; par kraj an majhan krìs!
Tu pletenic je biu salam, sù za žvine, vino an še ki, na misnin vič!

Čàst Bogù: Velika Nuoč! Puno judi par màš, usi čedno obliečeni, naše mame so nan napravle dno novo kìkico, smo zrastle je korlo an kiek buj lahnuo, smo se štimale no malo!
Popudan smo kazal naše jàjca Gaspuodu on je vebrau te narbuj lepo ice !

Velika nuoč je miela puno, puno majhanih an kuštnih, domačih navad, ki so stvarìle veseje po vaseh an po sviete.

Donas nie ku ankrat: imamo..., imajo puno usega. Pa al ostane kiek dobrega?