Marka Vangel

Marko - Kapitul 1

PARPRAVA MINISTERJA JEŽUŠA

Pridganje Janeža Karstnika

[1]Začetak vanğelja Ježuša Krištuša, Sina Božjega. [2]Takuok je pisano u preroku Izaije:

Lej, jest poganjan muojga pošjaunika pred tabo, on te naprave pòt. [3]Glas adnegà ki ueče u puščavi: parpravta Gospuodovo pòt, zraunita njegá poti,

[4]sej predstavu Janež karstit u puščavi, je pridgu an kárst spreobarnienja za odpuščanje grehù. [5]J parletala h njemú usá dežela Galileje an usí prebivauci Jerusalema. An so se storjuval karstit od njegá u rieki Jordana, an so spoveduval njih griehe. [6]Janež j biu obliečen s kamelsko dlako, z nin kožnastin pasan na guje, sej ceru s kobilcan an z dujin mèdan [7]an je pridgu: «Za mano pride dán ki je buj močan ku jest an kateremu jest niesan uriedan se parklonit za odvezat zavezila njegá šandalnu. [8]Jst san vas karstú z uodò, pa on vas bo karstú s Svetin Duhan».

Kárst Ježuša

[9]Tiste dni Ježus j paršù taz Nazaret Galileje an j biu kárščen u Jordane od Janeža. [10]An kar j šu uonz uodé, i videu se odpriet nebuo an Duhà stopnit dol na anj ku golob. [11]An sej čú an glas goz nebà: «Ti si muoj prejuben Sin, u katerin san se zadovoliu».

Skušnjave taun deželi

[12]Subto potlè Duh gaj potisnu u puščavi [13]an tan je ostú štierdeset dnì, tántan od zluodja; j stau z zverinam an anuci so ga služil.

II: JEŽUŠA MIMINSTER TAUN GALILEJI

Ježuš načne suojo pridganje

[14]Potlé ki Janež j biu ustavjen, Ježuš sej pobrau u Galilejo an je pridgu Božji vanğel an j pravu: [15]«Cajt je dopunjen an Božje kraljestvo je blizo; spreobarnitase an vierta vanğelnu».

Poklic parvih štier dišepolnu

[16]Kar j pasavu čez Galilejsko muorje, i vidu Šmona an Dreja, bratra Šmona, ki sta metala mrieže u muorje; sta bla ries ríbari. [17]Ježuš jin je jau: «Pujta za mano, vas storen ratat ribari možù». [18]An subto, sta pustila mrieže an sta šla za njin. [19]Kar j šu no male buj naprej, j vidu gor na barko še Jakuma Zebedeja an Janeža njegá bratra, ki sta strojila mrieže. [20]Jih je poklicu: an oná sta pustila njih očí Zebedea gor na barko z dielucam an sta šla za njin.

Ježuš ozdrave zaudanega

[21]So šli u Kafarnao an Ježuš j stopnu glih tu saboto u šinagogo an j začeu učit. [22]An so bli čudvani od njegá učila, zakí jin je učiu ku dan ki ima oblast an ne ku pisarniki. [23]Antadá an mož ki je biu u šinagogi an je biu obsienčan od negá nečistega duha, j začeu uekat: [24]«Ki čes z nam, Ježuš Nazarenki? Si paršu nas vederbavat! Jest vian duo si: te svet Bogà». [25]An Ježuš gaj zaueku: «Muč! Stopin uonz telega možà». [26]An necisti duh, potlé ki gai zmaltru an močnuo zaueku, j stopnu uonz njegá. [27]Usí so bli uzeti od strahù, tarkaj ki so se prašuval te tegá: «Kaj pa tuole? Na nova lotrina učená z oblastjo. Kuazuje še nečistin duhan an ga bugajo!». [28]Njegá dobroime sej šerilo okuole po Gallileji.

Ozdraujanje tašče Šmona

[29]An potlé ki so stopnil uonz šinagoge, so šli subto čeu Šmonovo an Drejovo hišo, z Jakopan an z Janežan. [30]Tašča Šmonova j bla u pasteji s trešiko an subto so mu povìedli od nje. [31]On sej parbližu, joj uzdignu potlé ki joj parjeu za roko; trešika joj pustila an oná j začela jih služit.

Puno ozdraujanju

[32]Kar j paršlá vičer, po zahodu sonca, so mu parnesli ušé te bune an te zaudane. [33]Usá miesto i bla zbrana tapred urata. [34]Je ozdraveu puno ki so bli žalvani od drugač boliezni an j zaloviu puno zluodju; pa nia puščavu zluodjan guorit, zakí so ga poznal.

Ježuš u Galileji

[35]Zguoda je ustù kar nie biu še dàn an potlé ki j šu uonz hiše, sej partajiu u puščavin prestoru an tan j molú. 36]Ma Šmon an tisti ki so bli z njin so se ložli na njegá stopinje an, [37]kar so ga ušafal so mu jal: «Usí te gledajo!». [38]On jin je jau: «Pujmo drugán po bližnih vaseh, za de bon pridgu an tan; zatuo ries san paršù!». [39]J šu po usì Galileji, an je pridgu u njih šinagogah an loviu zluodje.

Zdraujanje lebroza

[40]Antadá j paršu h njemú an lebroz: gaj milo prosu na koliena an muj guorù: «Če čéš me moreš ozdravjet!». [41]Nagnjen na usmilienje, je stegnu roko, gaj taknu an muj jau: «Čén, ozdravi!». [42]Subto lebra j magnila an on je ozdraveu. [43]An potle ki muj prepoviedu ostro, gaj odluožu an muj jau: [44]«Gled na pravt nič nobednemu, pa biež, pokazajse gospuodan, an ufri za tuojo čistitu kar Mojžež je kuazu, na pričanje za nje». [45]Ma tist, kar sej odločiu j začeu pravt an oznanjat zgodbo, tarkaj de Ježuš nie mogú vič stopnit očitno u no miesto, pa j stau tan uoné, u puščavin prestoru, an so hodil h njemú od usìeh krajah.

Marko - Kapitul 2

Zdràujanje doletjenega

[1]An je nazaj stopnu u Kafarnao za malo dni potlè. Sej zaviedlo de j biu tan u hiš [2]an sej zbralo tarkaj judì, de nie bluo vič prestora nanč pred uratan, an on jin je oznanjavu besiedo.

[3]So se pobral h njemú z nin doletjenin nosen od štierih judì. [4]Zakí pa mu ga nieso mogli nest taspried, zauoj puno folka, so odkril korca glih tuk je biu on an, nareto no trombo, so spustil dol pastejo na katero i ležu te doletjen. [5]Ježuš zaki j videu njih viero, je jau doletjenu: «Sin, te so odpuščení tuoji griehi».

[6]Sednjeni tan so bli niešni pisarniki ki so cviblal tu njih sarcah: [7]«Zakí tel guari takuo? Kune! Duo more parpustit griehe če ne samuo Buog?». [8]Pa Ježuš, kar j subto spoznu u suojin duhu de takuo so pensal med njim, jin je jau: «Zakí misleta takuo tu vaših sarcah? [9]Kaj buj lahkó: reč doletjenu: Te so odpustjeni tuoji griehi, ol rèč: Ustan, uzam tuojo pastejo an hod? [10]Sa, de bota viedli de človieški Sin ima oblast na zemija parpustit griehe, [11]Te kuažen - j jau doletjenemu - ustán, uzám tuojo pastejco an biaz damù». [12]Tist je ustú, j uzeu pastejco an i šù tapred usijan an usí so se čudval an so hvalil Boga rekoč: «Niesmo maj vidli tegá!».

Poklic Leva

[13]J stopnu nazaj uon pruot muorju; vas folk j hodú za njin an on jih je učiu. [14]Hodè, i viu Leva, sina Alfeja, sédnjena na bank taš, an muj jau: «Puj za mano».

On j ustú an j šu za njin.

Jèd z griešnikam

[15]Medtem ki Ježuš j stau za mizo u njegá hiš, puno publikanu an griešniku so se diel na mizo z Ježušan an suojim dišepulnam; jih je bluo ries puno tistih ki so hodil za njin. [16]Antadá pisarniki farizajske sorte, kar so ga vidli ijest z griežnikam an spublikanam, so guaril njegá dišepulnan: «Kuoj tuo ki on ije an pije s publikanam an z griešnikam?». [17]Potlè ki je tuole čú, Ježuš jin je jau: «Nieso te zdravi ki imajo potriebo miedha, pa ti buni; niesan paršu za klicat te prave, ma griešnike».

Kreganje gor na post

[18]Sa dišepulni Janeža an farizeji so se postil. Antadá so šli čeh Ježušu an so mu jal: «Zakí dišepulni Janeža an dišepulni farizeju se postjo, kar tuoji dišepulni se na postjo?». [19]Ježuš jin je jau: «Al morejo morebit se postit ti vabjeni na ojceta kar novič je z njim? Dok imajo noviča z njim na morjo se postit. [20]Pa pridjo dnevi u katerin bo uzet novíč an tenčas se bojo postil. [21]Nobedan na paršije negá novega bleká na no oblieko staro; čené blek nou asporje te starega an rata an slabš upór. [22]An nobedan ulìja novò vino tu starih sodah, čené vino pokne sodé an se zgubi vino an sodé, pa novo vino u novih sodah».

Klasi utargani

[23]Tu saboto Ježuš j pasavu skuoze no ušenično njivo, an dišepulni, hode, so začel targat klasì. [24]Farizeji so mu jal: «Videš, zakí oní dielajo tu saboto kar nie parpuščenó?». [25]Pa on jin je odguoru: «Al niesta maj bral kaj nardiu David kar sej ušafu tu potriebo an j biu lačan, on an njegá kompanji? [26]Kakuoj stopnu u Božjo hišo, tapod narvejšega gaspuoda Abiatarja, an j sniedu kruhe daritve, ki samuo gaspuodan j dopuščenó ijest, an jih je dau tud suojin kompanjan?». [27]An jin je guoru: «Sabota j bla nareta za možà an ne mož za saboto! [28]Zatuo človieški Sin je gaspodar an sabote».

Marko - Kapitul 3

Zdraujanje moža s suhò rokò

[1]J nazaj stopnu u šinagogo. J biu an mož ki je meu rokò suhò, [2]an so ga gledal za videt al ga ozdravje tu saboto za ga potlé obdužit. [3]On je jau možu ki je meu suho rokò: «Ložise tu sred!». [4]Potlé jih je prasu: «Al je parpuščenó tu saboto runat dobró ol slabo, rešit no živlienje ol jo oduzemat?». [5]Pa oní so mučal. An medtem ki jih je gledu jezno okuole an okuole, žalvan za tarduost njih sarcu, je jau tistemu možu: «Stegin rokò!» Joj stegnu an njegá roka je ozdravela. [6]An farizeji so stopnil uon subto z erodjanam an so se arsvetlil pruot njemú za ga stuort umriet.

Folki gredo za Ježuša Folki gredo za Ježuša

[7]Pa Ježuš sej umaknu blizo muorja s suojim dišepulnam an j šlúo za njin puno folka taz Galileje. [8]Taz Judeje an taz Jerusalema an taz Idumee an taz Tranzgjordanje a taz krajah Tira an Sidona an velík folk, zakí so čul kaj dielu, j šu čeh njemú. [9]Antá j prosu suoje dišepulne de naj mu podajo no barko, zauojo folka, za de ga na popeštajo. [10]Ries jih je biu ozdraveu puno, takuo de usak ki je meu kiek slavega sej metu gor na anj za ga taknit.

[11]Nečisti duhuovi, kar so ga videl, mu so se metal na noge uečè: «Ti si Boži Sin!». [12]Pa on jih je kregu ostruo za de ga na ovadejo.

Ustanovitu Dvanajstih

[13]J stopnu potlé gor na brieg, j poklicu za sabo tiste ki j teu an oní so šli za njin. [14]Jih je napravu dvanajst de bi stal z njin [15]an tud za jih pošjat pridgat an za de bojo miel oblast preganjat zluodje.

[16]J napravu ries te Dvanajste: Šmona, kateremu j dau ime Petar; [17]potlé Zebedéja, Jakuma an Janeža bratra Jakuma, katerin j dau ime Boanèrges, pride reč sinuovi gruoma; [18]an Dreja, Flípa, Bartoloméja, Matìca, Tamaža, Jakuma Alfeja, Tadéja, Šmona iz Cananee [19]an Juda Iškarjota, tistega ki potlé gaj ovadu.

Ježušovi parjateli

[20]J stopnu u no hišo an sej nazaj zbralo okuoke njega puno folka, tarkaj de nieso mogli nanč jemat ceringo. [21]Antadá suoji, kar so čul tuole, so šli uon za iti pùanj; zakí so guaril: «J uons pamet».

Brekovanje pisarniku

[22]Pa pisarniki, ki so se bli znižal goz Jerusalema, so guaril: «Tele j zaudan od Beelzebula an lovì zluodje z močo poglavarja zluodju». [23]Ma on, potlé ki jih je poklicu, jin je guoru po parglihah: «Kuo more Hudič pregnat hudiča? [24]Če no kraljestvo je presiečeno u sebé, tisto kraljestvo se na more udáržat; [25]če adna hiša je partjená u sebé, tista hisa se na more udáržat. [26]Useglih, če zluodi se upiera pruot sebé an je spartjen, na more prestat, pa je parkoncu. [27]Nobedan na more stopnit tu hišo negá močnega človieka an ukrast njegá blaguo če priet nie parvezu močnega moža; tenčas porupa hišo. [28]Pravično van povian: usí griehi bojo paršenkani človieškin sinan an usé kletvine ki porčejo, [29]pa tek prekune pruot Svetemu Duhù, na bo meu pardonančo na vekomaj: bo kriu venčne karvice. [30]Zakí so guaril: «Je zaudan od nečistega duhà».

Ti pravi parjateli Ježuša

[31]So paršli njegá mat an suoji bratri an, odzuna, so ga pošjal klicat. [32]Usé okuole j biu usednjen folk an so mu jal: «Glej tuoja mat, tuoji bratri an tuoje sestré son tan uoné an te gledajo». [33]Pa on jin je odguoru: «Duo j muoja mat an duo so muoji bratri?» [34]Je obarnú očì gor na tiste ki so mu bli usednjeni blizo an j jau: «Glejta muojo mater an muoje bratre! [35]Tek dopune vojo Božjo, tist je muoj brat, sestrá an mat».

Mark - Kapitul 4

Pargliha sijavca

[1]Nazaj sej luožu učit na rivo muorja. An sej zbrau okuole njega an štrašan folk, tarkaj velik de on j stopnu na barko an tan je ostú usednjen na muorje, medtem ki folk j stau na zemija po griv. [2]Jin je učiu puno reči u parglihah an jin je guoru u njegá učila: [3]«Poslušajta. Glejta, je šu uon sijavac sijat. [4]Medtem ki je sijau, an part sienja j padlo po pot an so paršli tiči an so ga porupal. [5]Drug part j padlo mies kamanu, tuk nie bluo dost zemjé an subto je vedalo; [6]pa kar sej uzdiginlo sonce, je usahnilo. [7]Drug part j padlo meis tárnja; tarní so zrastli, so ga udušil an nia dau fruge. [8]An drug part j padlo u dobrí zemí, je dalo frugo ki je paršluo gor an je zrastlo, an je rindilo za trideset, za šestdeset an za stuo par dnegá». [9]An je guoru: «Tek ima uha za zastopit naj zastope!».

Zakí Ježuš guorì u parglihah

[10]Kar potlé j biu sam, suoji skupe z Dvanajstih so ga prašal na parglihah. An on jin je jau: [11]«Van je zaupana skriunost Božjega kraliestva; tistin ki so uon pa use pride postauljeno u parglihah, [12]zakí:

deb gledal, pa bi na videl, deb poslušal, pa bi na zastopil, za de bi se na spreobarnil an bi paršluo njin šenkano ».

Dokazanje parglihe sijauca

[13]J šu naprej an jin je jau: «Če na zastopeta tolo pargliho, kuo bota mogli zastopit usé te druge? [14]Sijavac seje besiedo. [15]Tisti po pot so tisti u katerih je usjana besieda; pa kar jo puslušajo, pride subto zluodi, an nesé proč besiedo u njih usjano. [16]Usednó tisti ki parjemajo sienje gor na kamane so tisti ki, kar poslušajo besiedo, subto jo sprimejo veselo, [17]pa niemajo kornin u sebé, so nestanovitni an zatuo, kar pride kaka nadliega ol kako preganjanje zauojo besiede, subto so oklatjeni. [18]Drugi so tisti ki sprimejo sienje mies tarnù: so tisti ki so poslušal besiedo, [19]pa parstopjo skarbì svetà an gajufija bogatije an usé te druge nagudnosti, udušjò besiedo an tela ostane brez fruge. [20]Tisti potlé ki sprimejo sienje gor na dobar sviet, so tisti ki poslušajo besiedo, jo sprimejo an nosjo frugo u miero tek po trideset, tek po šestdeset, tek po stuo par dnega».

Učenje Ježuša

[21]Jin je guoru: «Al se nose morebit lumin za ga luožt tapod kiznenik ol tapod pastejo? Ol rajš za ga luožt na kandelier? [22]Difat nie nič skritega ki bi na muorlo bit skaženo an nič skriunega ki bi na muorlo bit arsvietljeno. [23]Če dan ima uha za poslušat naj posluša!».

[24]Jin je guoru: «Badajta na tiste ki čujeta: s tisto miero s katero miereta, bota mierjeni tud vi; ries van bo dano še víč. [25]Zakí temú ki ìma, bo dano an temú ki niema, bo uzeto še tiste ki ima».

Pargliha sienja ki vedà sam

[26]J guoru: «Nebeško kraliestvo je ku an mož ki várže sienje tu zemjò; [27]naj spia naj j zbujén, čez nuoč ol čez dàn, sienje spoganja an raste; kuo, še on na vìa. [28]Zakí zemjá spožené samaparsebé, priet tlàk, potlé klàs, potlé celuo zárno tu klasu. [29]Kar fruga je parprauljena, subto se lože rokò na kosò, zakí je paršlá žetva».

Pargliha sienja senape

[30]J guoru: «Kamú mormo parkladat Božje kraljestvo ol s kizadnó pargliho jo mormo napisat? [31]Onó je ku no zárno gorčice ki, kar je usjano na tlá, je te narbuj majhan od usieh sienju ki so na zemija; [32]pa ku je usjan raste an rata buj velik ku usé zelenjave an runa varhé takuo velike de tiči nebà se morjo ohranit pod njegá sienco». [33]S punin parglihan take sorte jin je oznanjavu besiedo po tisti mìer ki so moglì zastopit. [34]Jin nie guoru brez parglih; pa posebe, suojin dišpulnan, je dokazavu usako rieč.

Pomierjen potuop

[35]Le tu tist dàn, pruot vičeri, jin je jau: «Pasajmo na to drugo rivo». [36]An potlé ki je pustu folka, so ga uzel za sabo, takuok j biu, tu barko. So ble an druge barke z njin. [37]Tu tist cajt sej uzdignu an velik potuop vietra an je metu onde tu barko, tarkaj de j bla že puna. [38]On j stau tazada, gor na kušneu, an j spau. Antá so ga zbudil an so mu jal: «Mešter, al te na briga de umremo?». [39]Sej zbudu an j zaueku vietran an j jau muorju: «Muč, pomerise!» Vietar j genju an j ratu velik mier. [40]Potlé jin je jau: «Za ki sta takuo strašni? Al niemata še viere?». [41]An an velik strah jih je objeu an so se guaril te temú: «Duo j ries tel, kateremu še vietri an muorje bugajo?».

Mark - Kapitul 5

Obsienčan Gerazèn

[1]Tist cajt so paršli na to drugo rivo muorja, u dezeli Gerazenu. [2]Ku j stopnu uonz barke, muj paršù pruot taod grobiščah an mož obsienčan od negá nečistega duhà. [3]On j živeu u grobiščah an nobedan nia rivú ga daržat zvezanega nanč s kietni, [4]zakí vič krat j biu zvezan s čepam an s kietmi, pa j nimar pretargu kietne an pobiu čepé an nobedan nie mogú vič ga potalažt. [5]Saldo, nuoč an dàn, miez grobiščah an gor po brìegu, j ueku an sej tuku s kàmanam. [6]Kar j videu Ježuša od delečá, j parleteu, mu sej vargu na nogè, [7]an burlè na velik glas j jau: «Kaj maš ti skupno zmano, Ježuš, Sin narvenčnega Bogà? Te prosen za Božjo vojo ne me màltrat!». [8]Muj guoru ries: «Biež, nečisti duh, uonz telega moža!». [9]An gaj prašu: «Kuo se kličeš?». «Se kličen truma, muj odguoru, zakí smo na puno». [10]An j začeu ga sprosit na moč za de ga na zažené uonz tiste dežele.

[11]Sa j bla tan, gor na briegu, na velika truma praset na paso. [12]An duhùovi so ga sprosil: «Pošjàjnas čeh tistin prasetan de stopnemo tu nje». [13]Jin je parpustu. An nečisti duhuovi so šli uon an so stopnil tu prasetah an truma j zgučala taz globočine du muorje; so bli parbližno dva taužint an so se utopil dan za te druzega du muorje. [14]Antadá pastieri so utekli, an so nesli novico u miesto an po puoji an judje so se ganil za videt kaj bluo ratalo.

[15]Kar so paršli h Ježušu, so vidli de zaudan j biu sednjen, obliečen an zdrav s pametjo, on ki je biu obsienčan od trume, an so se ustrašli. [16]Tisti ki so usé vidli, so jin pojasnil kaj bluo ratalo obsiančanemu an zgodba praset. [17]An oní so začel ga prosit de naj gre taod njih dežele. [18]Medtem ki je nazaj stopnjavu u barko, tist ki je biu obsienčan gaj prosu de naj mu parpustì itì za njin. [19]Mu nia parpustu, pa muj jau: «Biaž čeu tuojo hišo, čeh tuojim, jin oznanji kar tej Gospuod nardiu an usmilienje ki tej nucu». [20]On j šu an j začeu pridgat po Dekapol kar muj biu nardiu Ježuš, an usí so bli čudvani.

Smartustaienje hčere Jajira

[21]Potlé ki je pasú na te drug kraj rive, mu sej zbralo okuole puno folka, an on j stau dugo muorja. [22]J šu h njemú an poglavar šinagoge, po imenu Jajiro, ki, ku gaj videu, mu sej vargu na noge [23]an gaj tarduo prosú: «Muoja hčerica j na zadnjo uro; puj za ji naluožt rokè za de bo ozdravjena an bo živiela». [24]Ježuš j šu za njin. Puno folka gai lovilo an mu sej stisnjuvalo okuole.

[25]Sa na žená, ki od dvanajst liet j zgubiala kri [26]an je bla pretarpiela puno zauoj diela puno miedhu, an je špindala usé nje sude brez nobednega nuca, spruot j hújšala, [27]kar j čula guorit od Ježuša, j paršlá mies folka, od zada an muj taknila mantil. J pensala ries: [28]«Če rivan samuo taknit njegá mantil, bon ozdravjena». [29]An subto se ji je ustavla kri an je čula tu nje žuotu de je bla ozdravjena od tiste boliezni.

[30]Pa subto Ježuš, kar j ču močnuost ki je bla stopnila uonz njegá, sej obarnú pruot folku an je jau: «Duo j taknu muoj mantil?». [31]Dišepulni so mu jal: «Ti videš folka ki te okuole stiskuva an dieš: Duo mej taknu?». [32]Tist cajt on j gledu okuole, za videt tisto ki je bla nardila tuo. [33]An žená zastrašena an tresoč, kar j viedla ka ji je bluo ratalo, j paršlá, mu sej vargla spriet an muj jala usó resnico. [34]Ježuš je odguoru: «Hčera, tuoja viera tej rešila. Biež u mieru an bod ozdravjena od tuoje boliezni».

[35]Medtem ki je še guoru, taod hiše poglavarja od šinagoge so paršli za mu reč: «Tuoja hči je umarla. Zakí nadleguvaš šelé Mešterna?». [36]Pa Ježuš, kar je čú kàr so guoril, j jau poglavarju šinagoge: «Se na buoj, samuo zdujši tuojo viero!». [37]An nia parpustu nobednemu iti za njin samuo Petru, Jakomu an Janežu, bratru Jakuma. [38]Kar so paršli u hišo poglavarja šinagoge on j videu bój an judì ki so jokal an uekal. [39]Kar i stopnu not, jin je jau: «Zakí dielata tel bój an jočeta? Čečá nie umarla, pa spije». [40]An oní so ga zmagal. Pa on, potlé ki j zaloviu usé uon, j uzeu za sabo čečine očí an mater an tiste ki so bli z njin an je stopnu tuk je bla čičica. [41]J uzeu roko čičice an je jau: «Talità kum», ki pride reč: «Čičica jst te dien, ustán!». [42]Subto čičica je ustala an j začela hodit; j miela dvanajst liet. Oní so bli parjeti od velike čude. [43]Ježuš jin je zakuazu z močjo de nobedan bi paršu viedet an j kuazu ji dàt za ijest.

Mark . Kapitul 6

Taun Nazaret

[1]Potlé ki j šu tanodtuod, j šu čeu njegá domovino an dikšepulni so šli za njin. [2]Kar j paršlá sabota, j začeu učit tu šinagogo. An puno med njim kar so ga čul so ostajal čudvani an so guaril: «Od kod mu pridejo tele reči? An kajzadná tala modruost ki muj bla dana?An teli čudeži nareti od suojih rokah? [3]Al nia tele maringon, Marijin sin, Jakomu brat, Jožeša, Juda an Šmona? An suoje sestré al na stojo tle par nas?». An so se pohujšuval od njegá. [4]Pa Ježuš jin je jau: «An prerok nia pohujšan ku tu suoj hiš». [5]An nie mogú narest nobednega čudeža, ma samuo j naluožu roke no malin bunikan an jih je ozdraveu. [6]An sej čudvu njih neviernosti.

Mišjon dvanajstih

Ježuš j hodú okuole po vaseh, an je učiu.

[7]Antadá j poklicu te Dvanajste, an j začeu jih pošijat po dva an jin je dau možnost gor na nečiste duhuove. [8]An jin je zakuazu de, zuna palce, bi na uzel nič druzega za viáč: ne kruha, ne ruksaka, ne sudu du boršo; [9]pa, obute samuo sandulne, bi na obliekli dvie suknje. [10]An jin je guoru: «Kar stopneta u no hišo, ostanìta dok na gresta adotuod. [11]Če par kajsnin kraju vas na sprimejo an vas na bojo poslušal, biežta proč, odtresita prah tazdol od vaših nog, na pričanje za nje». [12]An potlé ki so šli so pridgal de judi bi se spreobarnil, [13]so preganjal puno zluodju, so mazal z ojan puno bunih an zo jih zdraviel.

Erodež an Ježuš

[14]Kraj Erodež j ču guorit od Ježuša, zakí tenčas njega imè j bluo ratalo poznano. So guaril: «Janež Karstnik je odsmarti ustú an za tuo mogočnost čudežu diela tu anj». [15]Druzi pa so guaril: «Je Elija»; še druži so guaril: «Je an prerok, ku dan od prerok». [16]Pa Erodež, kar j ču od njegá pravt, i guoru: «Tist Janež ki mu san stuoru glavo odseč je odsmartiustú!».

Smart Janeža Karstnika

[17]Erodež ries j biu stuoru ustavt Janeža an gaj biu luožu u paražonu zauoj Erodiade, žená njegá bratra Flipa, ki on j biu oženu. [18]Janež j guoru Erodežu: «Te nia parpuščenó daržat ženó tuojga bratra». [19]Za tuole Erodijade muj daržala jezo an j bla tiela ga stuort ubit, pa nie moglá, [20]zakí Erodež sej bau Janeža, zakí je viedeu de j tu glih an svet, an j ahtu tana anj; an če tu poslušànje je ostaju naviedan, useglih gaj rád poslušu.

[21]Pa j paršu nagnjen dàn, kar Erodež za suojo oblietinco j nardiu no veliko prejedilo za te velike suojega duora, ufičalne an menitnike Galileje. [22]Kar je stopnila hči tiste Erodiade, j zaplesala an j bla useč Erodežu an povabnikan. Antadá kraj j jau čéč: «Prašajme kar češ an jest te ga bon dau». [23]An je nardiu tolo parsiego: « Usako rieč ki me boš prašala, te jo dàn, an deb bluo pù muojga kraljestva». [24]Čečá j šla uon an j jala mater: «Kaj man prašat?» Tista je odguorila: «Glavo Janeža Karstnika». [25]An j stopnila letè čeh kraju an j nardila uprašanje rekoč: «Čen de me daš subto gor na no guantiero glavo Janeža Karstnika». [26]Kraj j ratu žalostan; pa, zauoj parsiege an povabniku, ji nie teu luožt pruot zaváržanje. [27]Subto kraj j pošjú vahto z zapuovedo mu parnest glavò. [28]Vahta j šlá, muj odriezala glavò u paražonu an j parneslá gor na guantiero glavo, joj dala čeč an čečá joj dala suoj mater. [29]Dišepulni Janeža, kar so zaviedli tolo rieč, so paršlì, so uzel marliča an so ga položli u grobišče.

Povíšanje kruha

[30]Apoštulni so se zbral okuole Ježuša an so mu oznanli usé kar so bli nardil an učil. [31]An on jin je jau: «Pujta hkraju, u nin prestoru parkraj, an opočitase no malo». Ries j bluo puno folka ki je šluo an paršluo an nieso imiel nanč cajta za se odtaščat. [32]Antadá so šli na barko pruot ni samotni dežel, parkraj.

[33]Puno med njim so jih vidli itì an so zastopil, an od usieh miestah so začel hodit tan parnogah an so jh dotekli. [34]Kar j šu doz barke j vidu puno folka an sej zganu za nje, zuok so bli ku ucè brez pastierja, an ji začeu jin učit puno rečì. [35]Zakí je bluo že poznó, so mu se parbližal dišepulni an so jal: «Tel prestor je na samin an je že poznó; [36]saludajih zatuo, takuo de puodjo če po njivah an če po bliznjih vaseh za de bi se ukupil za ijest». [37]Ma on je odguoru: «Le vi dajtajin za ijest». So mu jal: « Al imamo itì mi kupavat dviestuo sudu kruha an ga jin dat za ijest?». [38]Ma on jin je odguoru: «Dost kruhu imata? Biežta gledat». An so se zašigural an so pomenil: «Pet kruhu an dvie ribe». [39]Antá jin je kuazu jih stuort usé usedint, na trume, gor na zelenó travo. [40]An so se usedinli usí na trume ol trumice po stuo ol po petdeset. [41]J uzeu pet kruhu an dvie ribe, je uzdignu oči u nebuo, je jau žegan, je prelomú kruhe an jh je dajavu dišepulnan za de naj ih ukidajo; an je spartiu dvie ribe mies usian. [42]Usí so sniedli an so se odtaščal [43]an so neslì proč dvanajst cajni cruha an še dost rìb. [44]Tisti ki so sniedli kruh so bli pet taužint možè.

Ježuš hode na uodò

[45]Potlé j kuazu dišepulnan stopnit na barko an ga preteč na to drugo rivo, pruot Betsajda, medtem ki on bi saludú folka. [46]Ku jih je saludú, je stopnu na brieg za molit. [47]Kar j paršlá nuoč barka j bila na sred muorja an on sam na zemija. [48]Kar pa jih je videu usé zmaltrane za itì naprej, zakí so miel vietar narobe, že pruot zadnji part nočì j šu pruot njih hodè na muorje, an jih je teu preteč. [49]Oní, kar so ga vidli hodit na muorje, so pensal: Je an maràž. an so začel uekat, [50]zuok usí so ga videl an so bli ostal zganjeni. Pa on jin je subto preguoru an j jau: «Kuražno, san jst, na buojtase!». [51]Antá je stopnu z njim na barko an vietar j genju. An so bli zló čudvani u sebé, [52]zakí nieso bli zastopil zgodbo kruhu, zuok njih sarcè je bluo utárdjeno.

Zdraujanja u vas Genezaret

[53]Kar so prepasal, so pobrodil an šli na zemija u Genezaret. [54]Ku so stopnil uonz barke, judje so jih spoznal [55]an so parletiel od usìeh tistih dežel an so začel mu nosit gor na pastejce tiste ki so stal slabo, tu usak prestor tuk so čul de sej ušafuvu. [56]An tuk če naj j paršù, u vaseh, u miestah, u puojah, so kladli te bune na goricah an so ga prosil za mort taknit le rob mantilna; an kar so ga taknil so ozdravel.

Marko . Kapitul 7

Stare farizejaste navade

[1]Antadá so se zbral okuole njegá farižeji an niešni pisarniki paršli taz Jerusalema. [2]Kar so vidli de kajšni njegá dišepulni so jemal ceringo z narodnim rokmì, se dia ne oprane - [3]farizeji ries an usí Judeji na jedò če se nieso opral roke do lahata, zak se daržjo na navade tih starih, [4]an kar se uarnejo taz tárga na jedò brez narest pokropienja, an dopunjuvajo puno druzih reci, ku pranje tac, posod an rámove rečì - [5]tisti farizeji an pisarniki so ga prašal: «Zakí tuoji dišepulni se na obnašjo po navad tih starih, pa jemajo ceringo z nečistim rokmi?» [6]An on jin je odguoru: «Lepuo j preroku od vas Isaija, faučasti, takuok j napisano:

« Tel rod me časti s sobmi, pa njegá sarce je deleč taod mené. [7]Zastonj oní me dajejo bogočast, kar učjo človieške lotrine, ki so človieske zapuovedi.

[8]Kar namarata Božjo zapuoved, vi praznujeta človieške navade». [9]An j doložavu: «Sta zaries parložni za zgajufat Božjo zapuoved, za dopunt vašo navado. [10]Mojžež ries je jau: Spoštuvi tuojga očí an tuojo mater, an tek prekune očí an mater naj pride ložen na smart. [11]Pa vi kar guartà: Če dan potardì očí ol mater: je Korbàn, pride reč posvečená amožna, kàr te je dužnuo taod mené, [12]mu na pustà vič narest nič za očí an za mater, [13]uničàvata takuo Božjo besiedo z navado ki sta vidruz preneslì. An take riči jih dielata puno».

Učitva gor na čistost an nečistost

[14]J nazaj poklicu folka an je guoru: «Poslušajta usí an lepuo zastopita: [15]nia nič uonz človieka ki kar stopne not more ga omazat; so pa reči ki gredò uonz človieka ki morjo ga omazat»[16].

[17]Kar j stopnu u no hišo deleč taod folka, dišepulni so ga prašal gor na pomien tiste parglihe. [18]An jin je jau: «Al sta an vi takuo buozi umnosti? Al na zastopta de usé kar stopne u človieka od zuna na more ga umazat[19]zakí mu na stopne u sarcè pa tu trebuh an gre finjuvat du fonjo?». J potardjavu takuo čiste usé ceringe. [20]Potle j doluožu: «Kàr gre uonz človieka, tuole ja umaze človieka. [21]Odznotra ries, pride reč taz človieškega sarcà, gredo uon slavi namieni: fornikacjoni, kradila, pobivanja, [22]adulteriji, nagudnosti, hudobije, gajufije, nečistosti, nevožlivost, obrekovanje, prešernost, naumnost. [23]Usé tele slabe rečì pridejo uon od znotra an omažejo človieka».

III. JEŽUŠOVA HOJA UONZ GALILEJE

Ozdrauljanje hči Siro-feniče

[24]Kar sej pobrau adotuod, j šu čeu deželo Tira an Sidona. An kar je stopnu u no hišo, j teu de nobedan bi viedeu, ma nie rivú ostat skrit. [25]Subto na žená ki je miela no hčerico obsienčano od nečistega duha, ku j zaviedla, j šla an sej vargla na njegá nogè. [26]Sa, tista žená ki gaj prosila zagnat zluodja taod hčere j bla greka, po rodu siro-feniča. [27]An on j je jau: «Pust naj se priet odtaščajo sinuovi; nie dobró uzet sinuovu kruh an ga vreč pisičan». [28]Pa oná je odguarila: «Ja, Gaspuod, pa an pisiči tapod mizo jedò snuovove marvice». [29]Antadá Ježuš ji je jau: «Za tolo tuojo besiedo biež, zluodi j šu uonz tuoje hčere».

[30]Kar sej uornila damu, je ušafala čičico polèženo na pastej an zluodi j biu šu.

Zdraujanje mutastega

[31]Nazaj gredè taz dežele Tira, j pasú mes Sidona, je okarnú pruot muorju Galileje pru tu Dekapolno deželo. [32]An so mu parpejal negá zjuha-mutastega, so ga prosil za de mu nalože roko. [33]An gaj nesu h kraju deleča taod folka, muj luožu parste tu uha an z plunjo muj taknu izik; [34]j pogledu potlé u nebuo, sej odsopu an je jau: «Effatà» ki pride reč «Odprise». [35]An subto mu so se odparle uha, sej odvezu zauojak njegá izika an j guoru pravilno. [36]An jin je kuazu za na pravt nobednemu. Pa vič ku jin je kuazavu, buj oní so pravli [37]an, puni čude, so guaril: «J nardiu lepuo usako rieč: store čud tin zjuhin an guorit mutastin!».

Marko - Kapitul 8

Drugo povíšanje kruha

[1]Tenčas, kier je bluo nazaj puno folka ki nie mielo za ijest, j poklicu k sebé dišepulne an jin je jau: [2]«Čujen usmiljenje do telega folka, zakí so že tri dni ki me stojo zada an niemajo za ijest. [3]Če jih odložen na taščé na njih hiša, zmankajo po pot; an marskajšan od njih pride od delečá». [4]So mu odguaril dišepulni: «An kuo bi se mogluo jih odtaščat tle, u ni puščavi?». [5]An jin je prašu: «Dost kruhu imata?». So mu odguaril: «Sedan». [6]Ježuš j kuazu folku se usednit na tlá. Antadá j uzeu tiste sedan kruhu, j zahvalu, jih je odlomu an jih je dau dišepulnan za de jih aspartjò; an oní so jih arzdal folku. [7]So miel tud malo ribic; potle ki je zmolú žegan gor na nje, j jau za jih arzdat tud tiste. [8]Takuo oní so sniedli an so se nasital; an so neslì proč sedan šport ostajanih kosù. [9]So bli parložno štier taužint. An jh je saludú.

[10]J stopnu potlè na barko s suojim dišepulnam an j šu čeh krajan Dalmanuta.

Farižeji prašajo znamunje goz nebes

[11]Antadá so paršli farižeji an so začel se borit z njin, an so ga prašal no znamunje goz nebà, za ga luožt na spravo. [12]Pa on, sej glabokó odsopu an je jau: «Zakí tel rod praša znamunje? Pravično van dien: na bo dano majdnó znamunie telemu narodu». [13]An potlé ki jih je pustu j nazaj stopnu na barko an sei pobrau na to drugo rivo.

Farizajska an Erodežova feca

[14]Pa dišepulni so bli zabil uzet kruhe an nieso miel na barko ku samuo negá kruha. [15]Antadá on jih je prepovedavu an guoru: «Badajta, gledtase od farizajske fece an Erodežove fece!». [16]An tisti so guaril med njim: «Niemamo kruha». [17]Pa Ježus, ki sej dovizú tegá, jin je jau: «Za ka se kregata ki niemata kruha? Al na zastopta an na zgruntata šelé? Imata sarcè utardjeno? [18]Imata oči an na videta, imata uha an na čujeta? Al se na zmisneta, [19]kar san prelomú pet kruhu za tistih pet taužint, dost cajn punih kosu sta neslì proč?». So mu jal: «Dvanajst» [20]«An kar san prelomú sedan kruhu za štiertaužint, dost šport punih kosù sta nesli proč?». So mu jal: «Sedan». [21]An jin je jau: « Na zastopta še?».

Zdraujanje slìepega od Betsajde

[22]So paršlì du Betsajdo, tuk so mu parpejal negá slepega an so ga prosil de ga takne. [23]Antadá je uzeu te sliepega za rokò, gaj peju uonz vasi, an potlé ki muj luožu plunjo gor na očì, muj poluožu rokè an gaj prašu: «Al videš kiek?» [24]Tist je uzdignu oči an je jau: «Viden človieke, zakí viden ku deb hodile drieuja». [25]Antadá muj poluožu nazaj roke gor na oči an on j viu jasno an je biu ozdravjen an j vidiavu od delečá usako rieč. [26]An gaj pošjú damu rekoc: «Na stopni nanč tu vas».

Potardienje viere Petra

[27]Potlé Ježuš sej pobrau s suojim dišepulnam pruot ni vasi okuole Cesaree Flipa; an po pot je prašavu suojin dišepulnan rekoč: «Judje duo guarjo de jest san?». [28]An oní so mu odguaril: «Jamež Karstnik, drugi pa Elija ol dan od preroku». [29]Ma on je ponoviu: «An vi duo dieta de san?». Petar muj odguoru: «Ti si Krištuš». [30]An jin je prepoviedu ostro za na guarit od njegá nobednemu.

Parvo znanilo martre

[31]An j začeu jin učit de clovieški Sin bi muoru zló tarpiet, an bit odvaržen od štarsu, od narvejčih gospuodu an od pisarniku, potle bit ubit an, po tri dni, od smarti ustat. [32]Ježuš j dielu očitno tel diškorš. Antadá Petar gaj uzeu hkraju, an j začeu ga kregat. [33]Pa on, sej obarnú an medtem ki je gledu dišepulne j skregu Petrá an muj jau: «Biaž taod mené, hudič! Zakí ti na misleš ku Buog, ma ku človieki.

Stan za itì za Ježuša

[34]J poklicu folka kupe z dišepulnam an jin je jau: «Če kajšan če prid za mano naj se sam sabo zataji, naj uzame suoj križ an naj gre za mano. [35]Zuok tek bo teu rešit suojo živlienje, ga zgubì; ma tek zgubì suojo živlienje zauoj mené an zauoj vanğelja, ga rieše. [36]Ki nuca ries človieku zaslužit cieu sviet, če potlé zgubì suojo dušico. [37]An ka bi mogú maj človék dat za menjavo suoje dušice? [38]Tistega ki bo špot na me an na muojih besied tapred tel rod nečíst an griešnik, an človieškega Sina bo špot na anj, kar pride u slavo suojga Očí s svetim anjucam».

Mark . Kapitul 9

[1]An jin je guoru: «Pravično van dien: so niesni tle predstauljeni, ki na umrejo brez videt Božjo kraljestvo prid z močo».

Transfiguracion

[2]Po šest dni, Ježuš je uzeu za sabo Petra, Jakuma an Janeža an jih je pejú gor na an velik brieh, u nin parkrajin prestoru, samuo njè. Sei spreobarnú tapred njim [3]an njegá oblieke so ratale bliščoče, zlo biele: nobedna perica na zemija bi moglá jih stuort ratat takuo biele. [4]An sej parkasu njin Elija z Mojžežan an so se menal z Ježušan. [5]Antadá je uzeu besiedo Petar an j jau: «Mešter, je lepuo za nas stat tle; nardimo tri tende, dno za te, dno za Mojžeža an dno za Elija!». [6]Sa nia viedeu ki reč, zuok jih je biu parieu strah. [7]Potlé sej nardila na maglá ki jih je zavila u sienci an j paršu uon an glas taod maglé: «Tel je muoj prejuben Sin; poslušajtaga!». [8]An subto, so pogledal okuole an nieso vidli vič nobednega, če ne samega Ježuša z njim.

Prasanje gor na Elija

[9]Medtem ki so stopnuval doz briega, jin je kuazu na poviedat nobednemu kar so videl, če ne potlé ki človieški Sin bi od smarti ustú. [10]An oní so pardaržal rieč za nje, medtem ki pa so se prašuval ki pride reč od smarti ustat. [11]An so ga prašal: «Zakí pisarniki diejo ki priet ima prid Elija?». [12]On je odguoru: «Ja, priet hode Elija an ponaulja usako rieč; pa kuoj napisano od človieškega Sina? Ki muore zló tarpiet an bit žmagan. [13]Dobró, jest van dien de Elija j že paršù, pa so nardil z njin kar so tiel, takuo k je napisano od njegá.

Božoblastnik zaudan

[14]An kar so paršli med dišepulnam, so jih vidli okuolani od puno folka an od pisarniku ki so se boril z njim. [15]Vas folk kar gaj videu, j biu uzet od čude an j leteu ga saludavat. [16]An on jih je prašu: «Od kogá se menata s njim?». [17]Muj odguoru dán od folka: «Mešter, san parnesu h tebé muojga snu, obsienčanega od negá mutastega duhà. [18]Kar ga popade, ga varže na tlá an on snama, skripa zobè an shlodeje. San jau tuojin dišepulnan naj ga zalovjò, pa nieso rival». [19]Antadá on za odguorienje, jin je jau: «O narod neviernik! Do kadá bon z vam? Do kadá van bon muoru tarpiet? Parnesitaga h mené». [20]An so mu ga parnesli. Na ogled Ježuša duh j stresu s karčan puoba an on j padu na tla, sej valiu an snamu. [21]Ježuš j prašu očí: «Od kadá mu ratuva tuole?». An on je odguoru: « Od otročnosti. [22]Spruot, pogostu gaj parfin vargu du oginj an du uodò za ga ubit. Pa če ti moreš kiek, usmilise čez nas an pomajnan». [23]Ježuš muj jau: «Ce ti moreš! Usé je mogočno za tegá ki vierje». [24]Očá otroká je odguoru na glas: «Vierjen, pomajme tu muojo neviernost». [25]Antá Ježuš, kar j videu folka parletiet, j zatrucu nečistega duha rekoč: «Mutast an ziuh duh, jest te kuažen, biaž uonz njegá an na stopin vič not». [26]An uečè an tresè ga na moč, j stopnu uon. An puob j ratu ku martu, takuo de puno med njim so guaril: « J martu». [27]Ma Ježuš gaj uzeu za rokò, gaj uzdignu an on j ustú na nogah.

[28]Potlé j stopnu u no hišo an dišepulni so ga prašal parkraj: «Zakí mi niesmo rival ga spodit?». [29]An on jin je jau: «Tala sorta zluodju se na more na majdnó maniero zagnat, če ne z molitvjo».

Drugo znanilo maltre

[30]Potlé ki so šli atandotod, so prepasuval Galilejo, pa on j teu de nobedan bi viedeu. [31]Je učiu ries suoje dišepulne an jin je guoru: «Človieški Sin je ato za bit dàn u rokah človiek an ga ubijejo; pa ankrat ubit, za tri dni, ustane od smartì». [32]Pa oní nieso zastopil tele besiede an so se bal ga prašat dokazanja.

Duoj narbuj velík?

[33]So paršli tist cajt na Kafarnao. An kar j biu tu hiš, jih je prasù: «Od kogá sta guaril cajtu hoje?». [34]An oní so mučal. Po pot ries so se skregal mies njih duo bi biu te narbuj velík. [35]Antá, sej usednu, i poklicu te Dvanajste an jin je jau: «Ce dán če bit te parvi, naj je te zadni od usieh an hlapac usieh». [36]An je uzeu negá otroká, gaj luožu tu sred an kar gaj obiemu j jau:

[37]«Tek sprime adnega od telih puobču u muojin imenu, sprime mené; tek sprime mené, na sprime mené, pa tistega ki mej pošjú».

Ježušovo imè

[38]Janež j jau: «Mešter, smo vidli dnegà ki je loviu zluodje u tuojin imenu an smo mu prepoviedli, zuok nie biu naših». [39]Pa Ježuš j jau: «Ne mu prepoviedet, zak nie nobednega ki nardì an čudež u muojn imenu an subto potlé bi mogú guarit slabo od mené. [40]Tek nie pruot nas j za nas.

[41]Usak tek van dà za pit no taco uodé u muojin imenu zuok sta Krištušovi, van pravično povian de na zgubi suojo lon.

Pohujšanje

[42]Tek pohujša dnegà telih majhanih ki vierjejo, je buojš za anj naj se lože an muši kaman na šijo an naj pride varžen du muorje. [43]Če tuoja roka te pohujša, odriezjo: j buojš za te stopnit tu živlienje brez roke, ku z dvieman rokmi itì u pakú, tu neugaslivi oginj. [44-45]Če tuoja noga te pohujša, odriezjo, je buojš za te stopnit tu živlienje čuotast, ku prid varžen z dvieman nogmi tu pakú. [46, 47]Če tuoja uoč te pohujša, vederijo: j buojš za te stopnit u Božje kraljestvo samuo z no očò, ku bit varžen z dvieman očmi u pakú, [48]tuk njih glista na umrie an oginj se na ugasne. [49]Zakí usak bo poslanjen z ognjan. [50]Dobrá rieč sù; pa če sù rata brez slasti, z kogun jo poslaneta? Imejta sù tu vas an stuojta u mieru adní s tin druzin».

Mark - Kapitul 10

Divorcjo

[1]Kar i šu tanotuod, sej pobrau u deželo Judeje an čepotinkraj Giordana. Folk j parleteu nazaj h njemú an nazaj on jih je učiu, takuok j biu navajen dielat. [2]An so se parblizal farizeji za ga luožt na spravo an so ga prašal: «Al je parpuščenó možu odvreč suojo ženó?». [3]Pa on jin je odguoru: «Ka van j kuazu Mojžeš?». [4]So jal: «Mojžeš je parpustiu napisat no dijanje zaváržanja an jo odgnat ». [5]Ježuš jin je jau: «Za tarduost vašega sarcà on j napisu za vas telo zakuazanje. [6]Pa odsparvič stvarienja Buoh jih je stvariu mož an žená; [7]zatuo mož pusti suojga očí an suojo mater an oná dva bota no samò mesuo. [8]Zatuo niesta vič dva, pa dno samo mesuo. [9]Človek naj na loči kàr Buog je zvesu». [10]Kar so stopnil nazaj tu hišo dišepulni so ga prašal nazaj na telo skazanje. An on je jau: « [11]Tek zavarže suojo ženó an poroči drugo, nardì adulterjo pruot nji; [12]če žená zavárže možà an ožene druzega, nardi adulterjo».

Ježuš an otróc

[13]So mu predstavli otroké de jih poboža, pa dišepulni so jih kregal. [14]Ježuš, kar i viu tuole, sej zajezu an jin je jau: «Pustita de otroc pridejo hmené an na branita jih, zakí tistin ki so ku oní spada Božje kraljestvo. [15]Resnično va dien: Tek na sprime Božje kraljestvo ku an otrók, na stopne u anj». [16]An jih je jemavu u naruočah, j kladavu roke gor na nje an jih je žegnavu.

Bogát mož

[17]Medtem ki je stopnjavu uon za se luožt na hojo, niešan muj leteu pruot an sej vargu klečè pred anj an gaj prašu: «Mešter dobar, kaj man narest za imiet venčno živlienje?». [18]Ježuš je odguoru: «Za ka me kličeš dobar? Nobedan nie dobar, ku samuo Buog. [19]Ti al poznaš zapuovedi: ne ubivat, ne narest adulterja, ne krast, ne pričat zlaganja, ne gajufat, špoštuvi očí an mater ».

[20]Antá on j jau: «Mešter, use tele reči san jih dopunu že od muoje mladuost». [21]Antá Ježuš, potlé ki gaj ogledu, gaj pojubu an muj jau: « Sama dna rieč te manka: biež, prodí kar imaš an dajga tin buozin, an boš meu bogatijo u nebes; potlé prid an puj za mano». [22]Pa on, žalvan za uoj tistih besied, j šu žalostan, zakí j meu puno bogatiji.

Obarnost bogatije

[23]Ježuš, potlé ki je pogledu okuole, je jau suojin dišepulnan: «Kakuo j teskuo de tisti ki imajo bogatije stopnejo u Božje kraljestvo!». [24]Dišepulni so ostal čudvani za tele besiede; pa Ježuš j začeu nazaj: «Snuovi, kuoj teškuo stopnit u Božje kraljestvo! [25]Je buj lahkó de an kamél puode skuoze uha ne jglé, ku an bogat bi stopnu u Božje kraljestvo». [26]Oni, še buj čudvani, so guaril samì sabo: «Duo pa se more rešit?». [27]Pa Ježus jih je pogledu an je jau: «Nemogočno par judèn, pa ne pred Buogan! Zakí usé je mogočno pred Buogan».

Lon obečan za puščanje

[28]Antá Petar muj jau: «Lej, mi smo pustil usé an smo šli za tabo». [29]Ježuš muj odguoru: «Resnično van dien: nie obednega ki bi biu pustu hišo ol bratre ol sestré ol mat ol očí ol puaja zauoj mené an za uoj vanğela, [30]ki na udobì že sa stuo krati tarkaj u hišah ol bratrah, ol sestrah ol máterah ol snuovah ol puojah, kupe z preganjanjam, an u parhodnost venčno živlienje. [31]An puno tih parvih bojo te zadnji an tih zadnjih ti parvi».

Trečo oznanilo martre

[32]Medtem ki so bli na hojo za stopnit gor u Jerusaleme, Ješus j hodú spriet njih an oní so bli čudvani; tisti ki so hodil zada zo bli puni strahù. J nazaj uzej h krajan te Dvanajste an j začeu jin pravt kar muj mielo ratat: [33]«Gleita, mi gremo gor na Jerusaleme an človieški Sin bo dan venčnin gospuodan an pisarnikan: ga obsojejo na smart, ga dajo paganan, [34]ga bojo zažmaguval, ga bojo plunjal, ga gažlajo an ga ubijejo; pa za tri dni ustane od smartì».

Prašanje snuovu Zebedeja

[35]An mu so se parbližal Jakum an Janež, snuovi Zebedea, an so mu jal: «Mešter, mi čemó de nan nardiš kar te bomo prašal». [36]On jin je jau: «Ki četà de jest nardin za vas?»Mu so odguaril: [37]«Parpustinan sediet u tuoj slavi dan na tuojo desno an dan na tuojo čemparno. [38]Ježuš jin je jau: Vi na vestà ki prašata. Al morta pit kelih ki jest pian, ol sparjet karst s katerin san okarščen?» Mu so odguaril: «Mormo». [39]Ježuš je jau: «Kelih ki jest pian tud vi ga popità, an karst ki jest parjeman an vi ga sprimeta. [40]Pa sediet na muojo desno ol na muojo čemparno nie dano mené ga parpustit; je za tiste za kogun j biu parpraven».

Poglavari muorejo služit

[41]Kar so čul tuole, ti drugi deset so se zajezli z Jakuman an Janežan. [42]Antá Ježuš, jih je poklicu h sebé an jin je jau: «Vi vestà de tisti ki so zadaržani poglavari narodu jih gaspodàrjarjo, an njih ti veliki skarbjo oblast gor na nje. [43]Mies vas pa nie takuo; pa tek če bit velik mies vas naj se nardì služaunik, [44]an tek če bit te parvi mies vas bo hlapac usieh. [45]Človieški Sin ries nie paršu za bit služjen, pa za služit an dat njegá živlienje za rešitu puno med njim».

Te sliep taz Gerika

[46]An so paršli u Geriku. An kar j stopnjavu uonz Gerika kupe z dišepulnam an s punin folkan, sin Timeona, Bartimej, sliep, j sedeu po pot petját. [47]On, kar je ču de j biu Ježuš Nazarenski, j začeu uekat rekoč: «Sin Davidu, Ježuš, usmilse čez me». [48]Puno med njim so ga kregal za ga stuort mučat, pa on j ueku buj na moč: «Sin Davidu, usmilse čez me».

[49]Antadá Ježuš sej ustabu an j jau: «Pokličtaga!». An so poklical te sliepega rekoč: «Kuražno! Ustan, te kliče!». [50]On j vargu proč mantil, je skočnu na nogah an j paršu čeh Ježušu. [51]Antá Ježuš muj jau: «Ki češ de te nardin?». An te sliep njemú: «Rabbunì, deb jest bi meu nazaj zgled!» [52]An Ježuš muj jau: «Biež, tuoja viera tej rešila». An subto j sparjeu zgled an j začeu iti za njin po pot.

Mark - Kapitul 11

MINISTER JEŽUŠA U JERUSALEMU

Prehod u Jerusaleme

[1]Kar so se bližal h Jerusalemu, pruot Betfage an Betanji, blizo Ojzki brieg, j pošjú dva suojga dišepulna an [2]jin je jau: «Biežta čeu vas ki van stoji pruot, an subto ku stopneta not ušafata negá zvezanega muša, gor na katerin nie maj dán stopnu. Odvezajtaga an parpejajtamega. [3]An če kajšan van porčé: Zakí dielata tuo?, odguarita: Gospuod ga ima potriebo, pa ga pošja tle subto nazaj». [4]So šli an so ušafal negá muša zvezanega na ne urata, uon tána pot, an so ga odvezal. [5]An kajšni od predstauljenih pa so jin jal: «Ki dielata, ki odvezuvata telega muša?». [6]An oní so odguaril takuo ki jin je biu jau Ježuš. An so jin pustil dielat. [7]Oní so pejal mušaca čeh Ježušu, an so vargli na várh njih mantilne, an on je stopnu gor. [8]An puno med nijm so stiegal njih mantilne na pot an drugi varhé, ki so bli odriezal tan u njivah. [9]Tisti potlé ki so hodil naprej an tisti ki so hajal zada so uekal:

Osana! Blažen tist ki hode u gospuodovin imenu! [10]Blaženo kraljestvo ki hode, našega očí Davida! Osana u višavah!

[11]An j stopnu u Jerusaleme, u tempilne. An potlé ki je usé okuole pregledu, kier je bluo poznó, j stopnu uon z Dvanajstim pruot Betani.

Jalova figa

[12]Drugo jutro, medtem ki so stopnjuval uonz Betanie, j biu lačan. [13]An zakí j videu od delečá no figo ki je imiela listje, sej parbližu za videt al bi ušafu kiek; pa kar j paršu zdol nia ušafu druzega ku listje. Nie bla ries tista štağjon fig. [14]An ji je jau: «Naj nobedan bi iedu vič tuoje fruge». An dišepulni so ga čul.

Prodajci zagnani uonz tempilna

[15]Tist cajt so šli u Jerusaleme. An kar j stopnu u tempilne, sej luožu zaganjat tiste ki so prodajal an kupuval u tempilne; je prevargu mize od menjavcu an kandreje prodajcu golobu [16]an nie pustiu nosit reči čez tempilna. [17]An jih je učiu rekoč: «Al nia morebit napisano:

Muoja hisa bo kličena hiša molitve za usé judì? Vi pa ]sta jo nardil no jamo tatu! ».

[18]So ga čul narvejši Gospuodi an pisarniki an so gledal uižo za ga stuort umriet. Ries so se ga bal, zakí vas folk j biu čudvan od njegá učenja. [19]Kar j paršlá nuoč so stopnil uonz mieste.



Usahnjena figa. Viera an molitva

[20]Drug dan, kar so pasal, so vidli figo usahnjeno taod kornin. [21]Antadá Petar ki sej zmisnu j jau: «Mešter, glej: figo ki si prekleu je usahnila». [22]Antadá Ježus jin je jau: « Imejta viero do Boga! [23]Pravično van povian: tek bi jau telemu bregu: ganise an varzise du muorje, brez cviblat u njegá sarcè ma z viero de se godì kar die, tuole mu bo dano. [24]Zatuo van dien: usé kar pràšata tu molitu, imejta viero de sta ga dozegli an van bo dano. [25]Kar se ložeta molit, če imata kiek pruot kajšnega, paršenkita, de tud vaš očá ki je u nebesih bi paršenku van vaše griehe». [26]

Ježušova oblast

[27]So šli nazaj u Jerusaleme. An medtem ki on j hodú okuole po tempilne, so mu se parbližal narvejšj gospuodi, pisarniki an starši an so mu jal: [28]«S kizadnó oblast dielaš tele rečì? Ol duo tej dau oblast za jih dielat?». [29]Pa Ježuš jin je jau: «Van nardin tud jest no prašanje an, če me odguortà, van povian s kizadnó oblastjo jih dielan. [30]Kárst Janeža je hodilo taz nebes ol taz človieka? Odguoritame». [31]An oní so se boril med sabo an guaril: «Če porčemo “od nebà”, porčé: “Zakí pa mu niesta vierval?”. [32]Antá recimo “od človieka”. Zakí so se bal folka, zakí usí so rajtal Janeža ku negá pravega preroka. [33]Antadá so dal Ježušu tel odguór: «Na vemò». An Ježuš jin je jau: «Nanč jest van dien s kizadno oblastjo dielan tele rečì».

Mark - Kapitul 12

Pargliha dielucu pobivaucu

[1]Ježuš jin je začeu guorit u parglihah: «An mož je usadiu an vinjau, je poluožu okuole no grajo, je vekopú an turkil, j zazidu an turam, potle gaj dau na fitu niešnin dielucan an j šu deleč proč. [2]Ob suojin cajtu j pošiú negá hlapca potegùvat taod tistih dielocu fruge vinjala. [3]Pa oni so ga zagrabli, so ga stukli an so ga pošial odzada s praznim rokmi. [4]Jin je pošiú nazaj druzega hlapca: an tistega so stukli na glavo an so ga pokril z zasramovanjan. [5]Jin je pošjú še druzega, an telega so ga ubil; an puno druzih ki on j še pošjú, kake so jih stukli, druge so jih ubil. [6]J meu še dnegà preljubjena snu: ga jin je pošjú za te zadnjega, rekoč: Bojo spoštuval muojga snu! [7]Pa tisti dieluci so jal med njim: Tel je uerb; nu, ubimoga an premoženje bo naše. [8]An so ga popadli, so ga ubil an so ga vargli uonz vinjala. [9]Ki nardì ries gaspodar vinjala? Pride an ščede tiste dieluce an da vinjau druzin. [10]Al niesta prebral telo Sveto Pismo:

Kaman ki zidari so odvargli j ratu kanton zidà; [11]od Gaspuoda j tuole bluo nardito an je čudovitno za naše očì »?

[12]Antadá so gledal ga ujet, pa so se bal folka; so ries zastopil de je biu jau tolo pargliho pruot njih. An so ga pustil an so šli.

Tasa Cezarju

[13]So mu pa pošjal niešne farizeje an erodjane za ga trefit na pomoto u guorienje. [14]An kar so paršli so mu jal: «Mešter, vemo de si pravičan an na badaš nobednega; ries na gledaš tu gobac človiekan, pa po resnic učiš Božjo pot. Al je dopuščenó ol ne dat tašo Cezarju? Jo muormo dat ol ne?». [15]Pa on, kier je viedeu njih faučnost, j jau: «Za ka me moteta? Parnesitame an sud za de ga bon videu». [16]An oní so mu ga parnesli. Antadá in je jau: «Či je tala podoba an napis?». So mu odguaril: «Cezarja». [17]Ježuš jin je jau: «Uarnita Cezarju kar j Cezarja an Bogù kar je Boga». An od njegá so ostal čudvani.

Smartustajenje

[18]So paršlì h njemú niešni sadučeji, kateri diejo de nie smartustajenja, an so ga prašal rekoč: [19]«Mešter, Mojžež nan j pustu zapisano ki če umrie an brat kajšnega an pusti ženó brez otruok, brat naj uzame ženó za dat rod bratru. [20]J bluo sedan bratru: parvi j uzeu ženó an j umáru brez pustit rod; [21]antá joj uzeu te drug, pa je umáru brez pustit rod, an te treč useglih, [22]an nobedan od sedan j pustu rod. Na zadnjo, po usiah, je umárla žená. [23]U smartustajenje, kar oživjò, kamú od njih bo žená? Zakí na sedan so jo jmiel za ženó». [24]Ježuš je odguoru: «Al niesta vi morebit u fàl kar na poznata Sveto Pismo, ne Božjo muoč? [25]Kar ustanejo od smarti, ries, na uzamejo ne ženó ne možà, pa bojo ku anjuci u nebesih. [26]Na stran pa tih martvih ki muorjo od smartì ustat, al niesta bral u Mojžežovi bukvi, za kar tiče garím, kakuo Buog muj guoru rekoč: Jest san Buog Abrama, Buog Izaka, Buoh Jakopa ? [27]Nia Buog od tih martvih pa od tih živih! Vi sta u velícin fàlu».

Parva zapuoved

[28]Antadá sej parbližu dan od pisarniku ki jih je čú se borit an, zakí je viu kakuo lepuo jin je biu odguoru, gaj pràšu: «Katera je te parva od usieh zapuoved?». [29]Ježuš je odguoru: « Ta parva je: Posluš, Israel. Gospuod naš Buog je sam Gospuod; [30]boš jubu zatuo tuojga Gospuoda Boga s cielin tuojin sarcan, z usò tuojo pametjo, an z usò tuojo močò. [31]An te drug j tele: Boš jubu tuoje bližnje kukar sam sabo. Nie druge zapuovedi buj posebne ku tela». [32]Antá pisarnik muj jau: «Si jau pru, Mešter, an po resnic de On je sam an nie druzih uonz njegá; [33]ga jubit s cielin sarcan, z usò pametjo an z usò močò an jubit te bližnje ku sam sebé vaja vič ku usé darì an darovanja». [34]Ježus, kar j videu de j biu modro odguoru, muj jau: «Nies deleč taod Božjo kraljestvo». An nobedan nia meu vič kuražo ga prašat.

Krištuš, Sin an Gospuod Davida

[35]Ježuš sej dujšu guorit, an je učiu u tempilne: «Kuoj tuo ki pisarniki diejo de Mesija je sin Davida? [36]Le David ries j jau, ganjen od Svetega Duhà:

Je jau Gospuod muojmu Gospuodu: Sedéj na muojo desno, dok na denen tuoje sauražnike za stol tuojih nogah.

[37]Le David ga kliče Gospuod: kuo ries more bit njegá sin?». An velík folk gaj rad poslušu.

Pisarniki obsojeni od Ježuša

[38]Jin je guoru medtem ki jih je učiu: «Gledtase od pisarniku, ki jubejo spancierat z dugim obliekam, jemat pozdrave u goricah, [39]imiet parve stolé u šinagogah an parve mesta u prejedilah. [40]Zgrejo hiša uduovan an se kažejo de runajo duge molitve; oni sprimejo no obsojo buj veliko».

Buogoime uduove

[41]An usednjen pred bogatijo j merku kakuo folk j metu sude du bogatijo. An puno bogatu so jih metal dobro. [42]Pa j paršlá na buoga uduova an j vargla dva suda, pride reč no palanko. [43]Antadá j poklicu h sebé dišepulne an jin je jau: «Resnično va dien: tala uduova j vargla du bogatijo vič ku usí ti druzi. [44]Zakí usí so dal njih nepotriebno, pa oná, tu suojo buogost, j ložla use kar j miela, usé kar j miela za živiet».

Mark - Kapitul 13

Nasreče na konac sveta

[1]Medtem ki so stupnjuval uonz tempilna, an dišepul muj jau: «Mešter, lej kaki kamani an kake zidanja!». [2]Ježuš muj odguoru: «Videš tele velike zidanja? Na ostana tle kaman na kamana, ki na bo arzdarto». [3]Medtem ki je biu usednjen gor na Ojskin briegu, nauredič tempilna, Petar, Jakum, Janež an Andrea so ga popražuval h kraju: [4]«Povejnan, kadá rata tuole, an kizadan snamien bo de usé tele rečì bojo miele se zgodit?».

Začetak tarplìenja

[5]Ježuš j začeu jin guarit: «Gledta de nobedan bi vas zgajufú! [6]Puno jih pride u muojin imenu, rekoč: San ist, an sgajufajo puno judì. [7]An kar bota čul guorit od ujské, ne se prestrašt, j trieba ries de tuole rata, ma na bo še konác. [8]Se uzdigne ries rod pruot rodù an kraljestvo nad kraljestvo; bojo potresi na zemija an bojo mizerje. Tuole bo začetak tarplìenja.

[9]Pa vi gledtase samì sabo! Vas bojo dal u šinedriah, bota otučeni tu šinagogah, se parkažeta tapred rigierouce an kraje zauojo mené, za pričat pred njim. [10]Pa priet je trieba de vanğel bi biu oznanjen usian judèn. [11]An kar vas popejejo proč za vas dat, na križajtase za kar bota muorli reč, pa recita kar u tisti ur van bo dano: zakí niesta vi ki guartà, pa Sveti duh. [12]Brat da u smart bratra, očá sina an sinuovi se zauzdignejo pruot starsan an jih ložejo na smart. [13]Vi bota souraženi od usieh zauojo muojga imen, pa tek potardì do koncá bo riešen.

Ta velika nadliega Jerusalema

[14]Kar bota vidli sramoto žalienja bit tan tuk se na splača, tek prebiera naj zastope, antadá tisti ki se ušafajo u Judeji naj utečejo na brieg; [15]tek se ušafa gor na teràc naj na stopne dol za iti po kako rieč čeu njegá hišo; [16]tek je tan u njiv naj se na urača za uzet mantil. [17]Gorija nozečin ženan an tistin ki bojo tiste dni dojile! [18]Molita de tuole bi se na godilo po zime; [19]zakí tisti dnevi bojo nadliega, katera jo nie bluo maj od začetka stvarìenja, od Bogà nareta, not do sa , ne maj vič ne bo. [20]Če Gospuod bi na krajšu tiste dni, nobedan človek bi se na riešu. Pa za uoj tih vebranih ki se jih je zbrau je skrajšu tiste dni. [21]Antadá pa, če kajšan van porčé: Lej, Krištuš j tle, lej j tan, na vierta; [22]zakí vedajo falšasti krištuši an falšasti preroki an bojo runal znamunja an čudeže za zgajufat, deb bluo moč, tud te vebrane. [23]Vi pa varta! Jest san van preroku usé.

Veselo skazanje človieškega Sina

[24]Tiste dni, po tisto nadliego,

sonce otamneje an luna na bo dajala vič nje svetlobó [25]an zvezde začnejo odletat od nebà an mogočnosti ki so u nebesih bojo preobárnjene.

[26]Antadá bojo vidli človieškega Snù prid gor na maglè z veliko močo an slavo. [27]An on pošja anjuce an zberé suoje vebrane od štierih vietrah, taod konác svetà do konác nebes.

Pargliha fige

[28]Od fige navadtase tolo pargliho: kar že nje varh rata mehan an lože listje, vi vesta de polietje se bliža; [29]takuo an vi, kar bota vidli se zgodit tele rečì, viedta ki on je blizo, na uratah. [30]Resnično van dien: na pasà tel rod priat ku usé tele reči bi se zgodile. [31]Nebuo an zenjá pasajo, pa muoje besiede na pasajo. [32]Pa za tist dan ol za tisto uro, nobedan jih na pozna, nanč agnuci u nebesih, an nanč Sin, pa samuo Očá.

Varvat za na bit trefjení

[33]Varta, àhtita, zuok na vestà kadá bo glih tist momént. [34]Je ku dán ki sej pobrau za an viač potlé ki je pustu hišo an dau oblast hlapcan, usakemu njegá dielo, an je zakuasu portierju áhtat. [35]Zatuo ahtita, zakí na vestà kadá hišin gaspodar se uárne, če zvičer ol opunočì ol na piesmo petelina ol zguoda, [36]za de bi na rivú na viedič, an vaš ušafu zaspane. [37]Kar dien ván, dien usien: Ahtita!».

Mark - Kapitul 14

MARTRA AN SMARTUSTAJENJE JEŽUŠA

Zmota pruot Ježuša

[1]Med tem so mankal dva dnì za Veliko Nuoč an za Naslane an narvejši gospuodi an pisarniki so gledal ga pouerbat z gajufijo, za ga ubit. [2]So guaril ries: «Ne cajt tu godà, za de na pride smota folka».

Mazilo u Betani

[3]Ježuš j biu u Betani tu hišo Šimona lebroza. Medtem ki je sedeu na mizo, je paršlá na žená z nin vazacan alabastra, pun oja disočega po pravin nardu velike uriednost; je ubila vazac alabastra an j vesula mazilo gor na njegá glavo. [4]So bli niešni ki so se zajezli mies njih: «Zakí usá tala lumparija disočega oja? [5]Sej mogluo lahkó prodat tuole oje za vič ku tristuo sudu an jih dat tin buozin!» An so bli arzkačani pruot nje.

[6]Antadá Ježuš je jau: «Pustitajo zmieran; za ka jo nadliegata? Oná j nardila pruot mené no dobró dielo; [7]te buoze ries jih imata nimar zvam, mené pa me niemata nimar. [8]Oná j nardila kar j moglá, je omazala predcajtan muoje teluo za pogreb. [9]Resnično van povian ki pousierod u celín svietu kier bo aznanjen vanğel, se bo pravlo tud u nje spominu kar je oná nardila».

Ğiudovo zataìenje

[10]Antadá Ğiuda Iskarjota, dan od Dvanajstih, i šu čeh narvejšin gospuodan, za jin dàt Ježuša. [11]Tisti kar so ga čul so se poveselil an so mu obečal sude. An on j gledu parložnost za ga dàt.

Naprauljanje velikonočnega jedà

[12]Parvi dàn Naslanu, kar sej posvetilo Veliko Nuoč, njegá dišepulni so mu jal: «Kan češ de gremo paračavat za de ti bi iedu Veliko Nuoč?» [13]Antadá j pošjú dva suoja dišepulna, jin je jau: «Biežta u miesto an van pride pruot an mož z no bučo uodé; biežta za njin an [14]tuk stopne recita gaspodarju hiše: Mešter die: kie je muoja izbá, za de jest bi mogu ijest tan Veliko Nuoč z mujim dišepulnam. [15]On van pokaže na gorenji plan no veliko salo z tapetmi, že naprauljeno; tan naštimita za nas». [16]Dišepulni so šli an, ku so stopnil u miesto, so ušafal takuo ki jin je biu jau an so napravli za Veliko Nuoč.

Znanilo Ğjùdejvo zataìenje

[17]Kar j paršù vičer, on je rivú z Dvanajstim. [18]Sa, medtem ki so bli na mizo an so jédli, Ježuš je jau: «Resnično van povien; dán od vas, tist ki ije z mano, me zataji». [19]Antadá so začel se žalvat an mu guorit dan za dnin: «Al san morebit jest?»[20]An on jin je jau: «Dan od Dvanajstih, tist ki potoča z mano tu tont. [21]Človieški Sin gre, takuo ki je napisano od njegá, pa gorija tistemu človieku od katerega človieški Sin je zatajén! Dobró za tistega človieka de bi na biu maj rojén!».

Ustanovitu Eukaristije

[22]Medtem ki so iedli j uzeu kruh an je jàu žegan, gaj odlomú an ga jin je dau, rekoč: «Uzamita, telo je muoje teluo» [23]Potlé je uzeu kelih an je jau žegan, ga jin je dau an so ga popil usì. [24]An je jau: «Tela je muoja kri, kri zaveze lìta za puno med njim. [25]Resnično va dien ki jest na popien vič frugo vinjike do tistega dne u katerin ga bon nazaj piu u Božje kraljestvo».

Prerokovanje zataìenja Petra

[26]An potlé ki so zapiel napeu, so šli uon pruot Ojisku brieg. [27]Ježuš jin je jau: Usí bota pohujšani, zakí j pisano:

Stučen pastierja an ucè bojo arstrešene.

[28]Pa, po muojo smartustaìenje, van pretečén u Galileji». [29]Antadá Petar muj jau: «An če usí bojo pohujšani, jest na bon». [30]Ježuš muj jau: «Resnično te povian: glih donás, tu tolo nuoč, priet ku petelin zapuoje dvarkat, ti me zatajiš trikat». [31]Pa on z veliko močo j guoru: «Če an bi meu umriet s tabo, te na zatajin»: Le tuo so guoril an ti druzi.

Na Getzemani

[32]So rival tist cajt u ni njivi kličena Getzemani, an on je jau suojin dišepulnan: «Sedinta tle, medtem ki jest zmolen». [33]J uzeu sa sabo Petra, Jakuma an Janeža an j začeu čut strah an nadluogo. [34]Ježuš jin je jau: «Muoja duša je žalostna do smarti. Ostanita tle an ahtita». [35]Potlé, j šu malo naprej, sej vargu na tlá an j molú de, če j bluo moč, naj bi pašala od njegá tista ura. [36]An je guoru: «Abbà, Očá! Usé je tebé mogočno, pregán od mené tel kelih! Pa ne kar jest čen, ma kar ti češ». [37]Sej uarnú nazaj, jih je ušafu zaspane an j jau Petru: «Šmon, al spieš? Nies rivú ahtat no samò uro? [38]Ahtita an molita za na stopnit u skušnjavi; duh je napraujen, pa mesuo je šibkuo». [39]Sej nazaj odganu, j molú rekoč le tiste besiede. [40]Kar sej uarnú jih je ušafu zaspane, zakí njih oči so ble steškane, an nieso viedli ki mu odguorit.

[41]J paršu treči krat an jin je jau: «Le spita an opočitase! Dost, j paršlá ura: lejta, človieški Sin je dan u rokah griešniku. [42]Ustanita, pujmo! Lejta, tist ki me zataji je blizo».

Zadáržanje Ježuša

[43]An subto, kar j še guorìu, j paršu Ğjuda, dan od Dvanajstih, an z njin folk s sablam an s palcam pošjan od narvejših gaspuodu, od pisarniku od tih starsih. [44]Tek gaj tajiu jin je biu dau tel znamien: «Tistega ki bušnen, je on; ustabtaga an pejajtaga proč pod dobró vahto». [45]Antadá mu sej parbližu rekoč: «Rabbì», an gaj bušnu. [46]Oni so dial roke na anj an so ga ustabli. [47]Dan od prestauljenih, i vetegnu uon sablo an j zajeu hlapca narvenčnega gospuoda an muj odriezu no uhùo. [48]Antá Ježuš jin je jau: «Ku pruot briganta, s sablam an s palcam sta paršli po me. [49]Usak dan san biu med vam za učit taun tempilne, an me niesta ustabli. Zatuo naj se dopune Sveto Pismo!».

[50]Antadá usí so ga pustil an utekli. [51]An puobič pa i hodú za njn, obliečen samuo z no ariuho, an so ga ustabli. [52]Pa on je pusto arjuho an je uteku proč nag.

Ježuš tapred Sinedrijo

[53]Antadá so parnesli Ježuša čeh narvejšemu Gospuodu, an tan so se zbral usí gospuodovi poglavari, ti starši an pisarniki. [54]Petar je biu šu za njin od delečá, do duora narvejšaga gospuoda; an je stau usednjen mies hlapcu, an sej greu tapar ognju. [55]Tist cajt poglavari gospuodovi an vas šinedrjo so gledal pričanje pruot Ježuša za ga luožt na smart, pa ga nieso mogli ušafat. [56]Puno med njim ries so pričal fáls pruot njemú an takuo njih pričanja nieso ble zložene. [57]Pa niešni so ustal za pričat fáls pruot njemú, rekoč: [58]«Mi smo ga čul medtem ki je guariu: Jest arzderen tel tempil naret s človieških rokah an tu tri dni zazidan druzega ki na bo naret s človieških rokah». [59]Pa nanč na tuole njih pričanje j bluo zloženo. [60]Antadá narvejš gospuod, je ustú mies sosiednje an j prašu Ježuša rekoč: «Na nič odguariaš? Ki pričajo teli pruot tebé?» [61]Pa on i muču an nia nič odguàrju. Nazaj narvejši gospuod gaj prašu rekoč: «Al si ti Krištuš, Sin žegnanega Bogà ?». [62]Ježuš je odguoru: «Jest san!

An bota vidli človieškega Snu sedìet na desno Mogočnosti an prid z nebeškim maglam ».

[63]Antadá narvejši gospuod sej arstargu oblieka an je jau: «Kaj mamó potriebo še pričanj? [64]Al sta čul kletvino; ka van se parì?» Usí so obsodil de j biu kríu smartì.

[65]Antadá niešni so ga začel plunjat, so mu pokrival gobac, so ga piuskal an so mu guaril: «Doviní». Tist cajt hlapci so ga tukli.

Zataja Petra

[66]Medtem ki Petar j biu du duore, j paršlá na dikla narvejšega gospodarja [67]an, kar i vidla Petra ki sej greu, gaj omerkala an muj jala: « An ti si biu z Nazarenan, z Ježušan». [68]Pa on je znejú: «Na vian an na zastopen ki češ reč». Potlé j šu uonz duora an petelin je zapìeu. [69]An dikla, kar gaj vidla, j nazaj začela guorit predstauljenin: «Tel je od tistih». [70]Pa on j nazaj znejú. Za malo potlé predstauljeni so nazaj jal Petru: «Ti si šigurno od njih, zakí si galiléj». [71]Pa on j začeu preklinjovat an parsiegat: «Na poznan tistega človieka ki vi diete». [72]U drugo petelin je zapìeu. Antadá Petar sej zmisnu na tisto besiedo ki Ježuš muj biu jau: «Priet ku petelin zapuoje dvakrat, me zatajìš trikrat». An sej vargu na jok.

Mark - Kapitul 15

Ježuš tapred Pilatežan

[1]Zguoda narvejši gospuodi, s staršam, pisarnikam an z usian šinedrijan, potlé ki so daržal sosiednjo, so ložli u kietnah Ježuša, so ga pejal an so ga dal Pilatežu. [2]Antá Pilatež j začeu ga prašat: «Al si ti Judejski kraj?» An on je odguoru: «Ti dieš». [3]Tist cajt narvejši gospuodi so mu gonil puno tožb. [4]Pilatež gaj nazaj prašu: «Na nič odguarjaš? Al vides ki reči te tožejo!». [5]Pa Ježuš nje nič vič odguoru, takuo de Pilatež je ostú čudvan.

[6]Za guod on j biu vajen spusčat negá paražonierja na njih uprašanje. [7]Niešan kličen Baraba sej ušafavu u paražonu kupe z razbuojnikam ki u zmoti so bli nardil pobivanje. [8]Folk ki je parletéu, i začeu prašat kar on nimar je parpuščavu. [9]Antadá Pilatež jin je odguoru: «Četá de van pustin Judejskega kraja?». [10]J viedeu ries de narvejši gospuodi so mu ga bli dal za uoj njih nevožlivost. [11]Pa narvejši gospuodi so zaštakal folka za de jin pusti rajš Baraba. [12]Pilatež j ponoviu: « Ki nardin pa s tistin ki vi kličeta Judejski kraj?» [13]An oni nazaj so uekal: «Križajga!». [14]Pa Pilatež jin je guoru: «Kaj nardiu slavega?» Antadá oní so zauekal buj na moč: «Križajga!». [15]An Pilatež zakí je teu dat naveličanje juden, je pustiu njin Baraba an, potlé ki je stuoru gajžlat Ježuša, gaj dau za de bi biu križan.

Tarnova krona

[16]Antadá sudadi so ga pejal notre u duor, pride reč du pretorio, an so uabal uso koorto. [17]So ga obliekli s porporo an potlé ki so spledli no tarnovo krono, mu so jo ložli na glavò. [18]So začel potlé ga pozdravjat: «Živjo, Judeiski kraj!». [19]An mu so tukli na glavo z dno kano, so ga plunjal an so pokleknjuval an so se metal na tlá pred njin. [20]Potlè ki so ga zasramoval, so mu sliekli porporo an so mu ložli njegá oblieke, potlé so ga pejal uon za ga križat.

Križova pot

[21]Antadá so parsilli niešnega ki je tan pasavu, niešan Šmon iz Čirena ki sej uraču od puoja, očá Alesandrona an Rufa, za nest križ. [22]So pejal ries Ježuša na prestoru Golgota, ki pride reč od krepe, [23]so mu ponudli vino zmiešano z miro, pa on ga nia uzeu.

Križanje

[24]Potlé so ga križál an so se spartil njegá oblieke, zada ki so jih vargli u uajo za viedet ki usak bi muoru uzet. [25]J bla deveta zguoda kar so ga križal. [26]An napis z uržuhan obsoje j pravu: Judejski kraj. [27]Z njin so križal tud dva tatà, dnega na desno an te druzega na čemparno. [28]

Ježuš na križe sfatan an žmagan

[29]Predstauljeni so ga zasramoval an, tresoč glavo, so uekal: «Ehi, ti ki podereš tempil an ga zazidas tu tri dni, [30]odrešise san sabo an stopin doz križa!». [31]Glih takuo an narvejši gospuodi s pisarnikam so mu se špodielal an guaril: «J rešiu te druge, al na more se sam sabo rešit? [32]Krištuš, Israelski kraj, naj stopne sa doz križa, za de bomo videl an vierval». An tisti ki so bli križani z njin so ga zasramoval.

Ježušova smart

[33]Kar j paršu pudan sej nardila tamá na uši zemia, do treh popudan. [34]O treh Ježuš j močnuo zaueku: Eloì, Eloì, lemà sabactàni? , ki pride reč: Muoj Buog, muoj Buog za ka sme zapustu? [35]Kajšni od teh predstauljenih, kar so čul tuole, so guaril: «Glejta, kliče Elija!». [36]Dan j leteu točat tu ožejd no špunjo an joj luožu gor na no kano, muj dajavu za pìt, rekoč: «Čakta, gledmo al pride Elija ga rešavat taod križa». [37]Ma Ježuš j na moč zaueku an je umáru.

[38]Tempilnu vel sej arstargu na dva kraja, od luhta do zemija.

[39]Antadá čenturjon ki muj stau nauredič, kar gaj videu umriet takuo, j jau: «Zaries tel mož j biu Sin Boži!».

Pobožne žené na Kalvarju

[40]J bluo no malo žen, ki so stale an gledale od delečá, miez telih Marija od Magdala, Marija mat Jakopa te malega an Jojžeša, an Salome [41]ki so hodile za njin an ga služile kar j biu šelé u Galileji, an puno druzih ki so ble šle gor za njin u Jerusalemu.

Pogreb

[42]Kar j paršlá nuoč, zakí je bla Paraševe, pride reč vilja sabote, [43]Jožef tas Arimatee, oblasten partlik sinedrija, ki je an on čaku Božjo kraljestvo, j šu kuražno čeh Pilatežu za prašat Ješušovo teluo. [44]Pilatez sej čudvu de j biu že martu an je poklicu čenturiona, gaj poprašu če j biu martu za cajtan. [45]Kar četurion gaj dovižu, j pusto marliča Jožefu. [46]Antadá on, je ukupu an kucil, gaj spustiu dol od križa an potlé ki gaj zaviu tu arjuho, gaj poluožu u no grobišče vekolano uonz skarlé. Potlé j stuoru zavalit an velik kaman na prehod grobišča. [47]Tist cajt Marija od Magdale an Marija mat Jožeša so gledale tuk j biu podkopan.

Mark . Kapitul 16

Prazno gobišče

[1]Kar j pasala sabota, Marija taz Magdala, Marija Jakopova an Salome so ukupile dišoče oja za iti imbalšamavat Ježuša. [2]Preca zguoda, parvi dan po sabote, so paršle na grobišče kar sonce j ustajalo. [3]Oné so se poguarjale: «Duo nan zavalì proč kaman ki je na prehodu grobišča?». [4]Pa, so pogledale an so vidle kaman ki je biu že povaljen proč, nale ki je biu zlo velik. [5]Kar so stopnile du grobišče, so vidle negá puoba, usednjenega na desno, obliečenega z no bielo oblieko, an so se ustrašle. [6]Pa on jin je jau: «Na buojtase! Vi gledata Ježuša Nazarena, križanega. Je od smarti ustú. Glejta prestor tuk so ga podkopal. [7]Sa biežta, recita dišepulnan an Petru de on vas dotečé u Galilejo. Tan ga bota vidli, takuok van je jau». [8]An oné, so šle uon an so utekle proč taod grobišča zakí so ble pune strahu an banja. An nieso jale majdnemú nič, zuok so se bale.

Ježušovo parkažanje

[9]Kar je od smarti ustú parvi dan po sabote, sej parkazu priat Mariji od Magdale, taod katere j biu zagnú sedan zluodju. [10]Ta j šlá oznanuvat njegá sleditan ki so bli u žalost an u joku. [11]Pa oní, kar so čul de j biu žiu an j biu vidjen od nje, nieso tiel viervat.

[12]Potlé, sej parkazu dvieman pod drugo podobo, medtem ki so hodil pruot puoji. 13]An oní so se uarnil oznanjavat tin druzin; pa an njin nieso tiel viervat.

[14]Na zadnjo sej parkazu tin Dvanajstin, kar so bli na mizi, an jih je skregu za njih neviernost an tarduost sarcà, zak nieso vierval tistin ki so ga vidli od smartì ustanega.

[15]Ježuš jin je jau: Biežta po cielin svietu an pridgita Vanğel usaki stvarì. [16]Tek bo viervu an bo karščen bo zveličan, pa tek na bo viervu bo štrafan. [17]An tele bojo znamunja ki bojo pejale tiste ki vierjejo: u muojin imenu preženejo zluodje, boj guoril novè izike, [18]uzamejo tu rokah modrase an če popijo kajšan strup jin na nardi skodo, bojo kladli rokè na bunikan an teli ozdravjejo».

[19]Gospuod Ježuš potlé ki je guoru z njim, je biu uzet u nebesih an je sedeu na desni Bogà.

[20]Antadá oni so šli an so pridgal pousian, medtem ki Gospuod je dielu z njim an je tardiu besiedo s čudezan ki so jo kompanjuval.