Pindulince

Se parbliža Pomlad, hmal bomo vidli cvedit parve rožce na kraj poti an po sanožetah, Pru liepo parkazanje bo! Naglo bomo pensal de bo korlo očed hiša , kopat nijva, obrezuvat venjko, grabt sanožeta, lišče napravt…za stejo.


...NAZAMIERTAMI…! ! !
San se žamotila, moja pamet ku po navad me peje na moje mlade lieta. Niesan tiela namenjuvat “ Diela” ki se na dielajo vič… grunt je žapuščèn!
San tiela napisat kiek liepega ki briga te parve rožce, ki cvedejo: “Pindulince”! ----“Al so lepe? Al van je ušeč jih videt arspihnjene, parstopnita blizu njih, pomertaih lepuo…Al so ninine,špotlive… du tla gledajo… Na dišava obime sviet okuole njih”…
----“Al van pride voja jih pobrat?...Pa…van se zdi de milo vas prosjo …”
---- “Pustitanas tle, šonce nas grije, tle bomo zivjele buj na duzin, tle zivmo u mieru”! Pa pobrat an majhan puši omaga tole naso mislijo ….
Ne za nič san tuole napisala. Pindulince vežejo dno usmiljeno resnico....

Pried van muoren predstàvt ranco Ğenjo, Buog ji di Nebesa!
Ğenja je miela dva puoba an štier čičé, te žadnje dvie so miele moje lieta, majhane pruad te parvih! So ble moje pariatelce, pogòstu smo ble kupe.
Smo živiele tu tistin velicin hramu, za dvie družina, zletiet po vičerj ce do njih je bluo lahko...an lepuo; smo se ušafal kupe puno otruok, zaki Ğenja je miela te narlieus gorko ižbo...an je znala puno pravc: lepih an štrašnih...
Kar je pravla se je zdielo de je guorila ne samùo z ust, pa an z rokmi.
Mi otroc smo jo pošlusal, smo miel zadarte gor uha, jo debelo gledal z odpartmi ust, se čudval ža kuo je znala vekùštat at.. at.. kar nan je pravla.


Okù Pomlada no vičer mi čičice smo nesle Ğenj an pušiac Pindulinc za jo žahalit, odsparvič oná se je žaveselila, an po tiho jala:

“Daš an miačno sonce so sledil snieg na žlah… dobar sanjau, tele Pindulince so se arspihnile, zaki so ušafale mehno zemjò, smo skor uos zime čast Bogu!”
Rahlo je diela rožce tu no taco uodé an gride kaka zùza po licah ji je zletiela, po škriuš od nas z roko se je ubrisala!


Tiho... za njio smo šli čeu ižbo...ona je sednila, je postrojila tist čarni facù ki zmìeran use žené so miele na glavi, lasje je skrila... roke tu krilo zlòžene...
Ğenja nan je jala: “Sednita an vi otroc ..sada van povien moj otroski stan, jest an Tinac muoj mož smo se rodil gor par Mašer an živiel dokot smo se oženil!
Mašera je narbuj velika vas tle u Sauonski dolin..!
Je bluo puno puno otruak, je bla tud šuola..pa ne usi so hodil.
Vènčpàrt mož an žen nie žnalo ne pisat ne prebierat po taljansko…pa usi so znal molit po slovensko. Kàjšan je nucu slovenske bukvaca par Sveti Mas.
Vsi smo godil par Sveti Mas do na Tarčmuone al pa čeu Matajur...
Duhòunik je prìdgu po slovensko...niesmo znàl po Talianxko dokòt niesmo začel se šùolat: dvie, tri lieta ne vič.


Ja... moji dragi otroc živliene ža te bùoge judì je bla huda…Smo hodil prosit moko po vašeh, tek ki nie meu hòst je kràdu darvà…Jest an Marčela moja velika velika parjatelica od màjhanega smo hodile pomat tuk je bla potrieba za zaslužit kosìlo al pa vičerjo, smo ble vesèle bit kupe…se niesmo maj pustile, smo se nimar pomale.
An popudan jest an Marčela smo šle dol pruat Jeronišče, smo sednile gor na travico, oná je mučala žalostno, je gledala du tla kar na žlag... me je močnuo objela... joče…!
Marčela puna zùze mi je jala: “Jest muoren itì služit u Taljo, imamo puno dugè, samùo hìša je nàša, pa če na veplačamo dùh nan jo oduzemajo.... Pùojden delèč tu no mìesto ki se klice Napoli…Podestà mi je že usè karte napravu, pùojden s trenan, use je ze prevideno…Gaspodìnja an hči pridejo po me do na stacjon”!
San ji odguorila: “Pa kuo more bit če se na poznata? Si šelé mlada, niemas nanča pètnajst liet... smo šelé majhane za iti taz duoma, zastopime!”
Marčela se je posmejala za mi reč de za jo spoznàt so ji dal an ardeč flok za prevezat gor na desnin lahatan…gor na tuole nie bluo besiede, ku se uarnit damu. Marčela se je odgleduvala oku…oku… ku za zapravt tu se vas tist liep Kraj okuole nas!
Na liepin smo se znàjdale miez rožc: špiskuline, pindulce, vjolce...Pindulince so ku zuončič... milo gledajo du tla. Smo pobrale usàka suoj majhan pru majhan pùši, smo zmìešale kupe muoj a suoj puši potlè spartile nazaj na dva...zaki? Usàka je mjela drùzemu... ki pustit !...Smo bli usi saromak!.. Par kraj mi otroc z glavo smo jal: ja, ja! Za jo kratko poviedet malo dni potlè Marčela je šlà...


Smo se pogòstu pisale, jest san se oženila, Marčela je bla le tu tisti parvi hiš.
Ona je nimar na duom pinsàla an pomala, nimar se je troštala prid damu an dan!
Nomalo liet potlè smo zaviedli de Marčela je bla puno, puno buna, je bla jetkova. Maj vič nie paršla damù!
Ğenja se je odsopnila, smo ji dal no taco uodé...se je odpočila nomalo! Je bla zganjena... pa le napri je pravla!


...”An dan je paršu poštin Mihelin, mi je parnesu an majhan pak, pošjan tàod Napoli.
San se usa trèsla; naglo san karto arsprala, za hitro videt kar je bluo notar. Sarcè mi je tielo poknit kar san ušafala bukvaca ki so nucal za molit čajtu Svete Mase an, druge molitve...Notar san ušafala an dvje Pindulince tanke.. tanke! San jokala an misnila tist dan ki sma tiste rožce brale!
V smiljene besiede mi je napisala tista nje gaspodinja… za usakega zganit…
Marčela je bla poviedla našo veliko parjatelistvo, nje pogresìenje za Vas, se je objubila, obecjala de mene šamuo je bla muorla pošjat kar je bla odnèsla za njo doz duoma… te narbuj velika bogatia, Molitve an kar narbuj liepega je bla utargala, ukradla zemjì...tiste majhane rožce…Pru tiste dvie Pindulince so jo darzale parpeto, zavèzano na suojo zemjò…. ki Marčela nie bla maj vič vidla...


“Moj otroč groznà je jubezan pruat naši zemjì, zavèza z nasmi judì, prestor tuk smo se rodil an zrastli…se navadli lepe navade an naš liep jezik guorit..”
Smo ostàl še nomalo tu tisti ižbi, tisto vičer… Kar Ğenji smo ji dal lahno nùač, ona nan je glavo pošujala an jala:”Barki bodita an mejtase radì…sada an kar bota veliki” No lepo učìlo nan je dala....!