Puoden?

Puoden.
Ne, gren!
Me čakajo gor na skalah.
Na bon jih zmišjavu,
zuok so usí.
Me pravejo,
uečejo,
tardjo,
na ku tua silejo:
“Jam hora est
de somno surgere!
Imaš malo cajta vič!”

Imajo ražon:
je ura se zadriet.
Sa, ne potlé
zakí cajta ga nia.

Ma kuo se zaderén
ki san vas zaspan?
Morebit trudan,
zgajufan,
oklatjen
an duo via še ki?

Nale ki prosen:
“Salva nos, Domine, vigilantes!”

Ma na moren!
Želejen se spustit do njih
an z njim se žalvat
kan je šu naš narod,
kan so šle naše pravice
naše premoženja.

Kamú obdužin tele karvice?
S kogun se zauzamen?
Kogá prekunen?

Jam hora est
de somno surgere!

Ma al varže ratingo?