San ga šu gledat

San ga šu gledat,
Bepona.
Žená mej jala:

- Ga nia. -

- Kan j šu? -

- Ja kán? Duo via!
Ben nu, ki moren!
Tele dni je arzkačan.
Na vian ka ga mote. -

- Al ga nias prašala kamu j? -

- Se vie de ne.
Se zajeze šelé buj če preguarin
an burlà. -

Kár pride, recimu
de san ga gledu. -

An san šu.

- Ka ga mote
an ki mote pa mené?
Če na vian ki mote mené
kuo mán viedet ki mote anj? -
San se prašavu.

Na pu pot san ga viu na delečín.
Je muhu z rokò
ku deb teu guorit z mano.
San mu šù pruot.

- Antadá, Bepo, kode spancieraš? -
san mu jau.

- Špancieraš?
Duo tej jau de hoden spancierat?
Muoja žená, kané?
Ahhh, kajšan krat bi ji vedrù izík. -

- Ne, ne, Bepo, san jau takuo za preguorit.
Ma povejme,
me se zdi de me češ kiek pravt. -

- Te na bon nič pravu;
samuo te dian:
odprí očì
an potlé odprí an usta. -

Jih man adpárte,
ma kaj man gledat
an kaj man reč? -

- Začín klet,
usé kar zakuneš bo dovró. -

- Ma ki, kogá, zakí? -

- Naši otroc!
Naši otroc al imajo
dužnuost se učit,
se učit narpriet
njih materin izík,
spoznat njih zgodovino,
praznuvat njih navade?
Al imajo pravico imiet
usé kar jin kor
za dosegt s cielama
njih godnuost?
Poprašajse:
imajo usé tuole? -

Me sej spregnila glava dol do tleh,
špot mej objeu
an potiho san jau:
- Ne niemajo! -
San pomuču no magnìenje,
jeza mej zagrabla,
antá na žlah usta me so se odparle
an samè par sebé so zauekale:
- Prekleti tisti ki nas branejo. -

Bepo nia jau nič,
nia ku šu...
jezno!