Škušnjava

Modras j biu te narbuj kuštan od usìeh puojovih žvin, ki Gospuod Buog j biu stvarìu. On je prašu žen:
“Al je pru rìes de Buog van j jau: ne ìest sadje od nobednega drevà ad varta?”

Zenà je odguarila modrasu:
“Mi mormo ìest drevesove sadje od varta, ma samuo od drevesovega sadja, ki stoji na sred varta, Buog j jau: na jejtaga, še vič, na tikajtaga, če ne umrestà!”

Natuo modras je jau žen:
“Ne, vi na umrestà; naspruot Buog via de če ga snestà, bi se adparle vaše očì an bi ratal ku Buog, bi dosegli znanje dobrega an slavega”.

Original grìeh

Tist cajt ženà j vidla de sad od drevà j biu dobar za ìest, fajan za ùoč an željèn za znanost dobrega an slavega.
Zatuo j pobrala sad, gaj sniedla an gaj dala tud nje možù, ki gaj sniedu z njo.
So se adparli tekrat oči obadvìeh an so se dovizal de so bli nagì; zatuo paršìte kupe figove perja, so se jih položli na pas.

Prìčanje

So čul potlè blìžanje Gospuoda Bogà, ki je špancìeru po varte na vìetriča dna, an Adam an njegà ženà so se skril od Gospuodovega Bogu gobca mies drìeuja varta.

Pa Gospuod Buog je poklicu Adama an gaj prašu:
“Kìe si?”

An on je odguoru:
“San ču tuoje bližanje tan u vartu an san se ustrašu, zuok san biu nag an san se skriu.”

An Buog gaj prašu:
“Duo tej stuoru spoznat de s biu nag? Nies lohìn snìedu sad dreva ki san te biu prepovìedeu snìest”.

Adam je odguoru:
“Zenà, ki sme jo dau za gliho, mej ponudla sad od drevà, an jest san ga snìedu.”

Gospuod Buog je prašu žen:
“Za kas tuo nardila?”

An ženà je odguorila:
“Modràs mej nabrusu, an jest san sniedla sad.”

Obsoja

Natuo Gospuod Buog je jau modrasu:
“Zatuo ki si tuole nardiu, boš preklet mies usieh žvin an usieh puojovih žverin; se boš gucu na trebùh an boš ìedu prah na usè dni tuojga živlìenja
Jest položen souražnost mies tebè an Ženò, mies tuoje sìenje an nje sìenje; On te zmuška glavò an ti boš gledu pohujšat negà petò.”

Potlè obarnjen ženì, je jau:
“Povišan zlò tuoje žalosti an bolìenje tuoje nosečnosti; boš miela snuove tu bolečin, nale se boš čula parjubjena goročno na tuojga možà an on bo gospodavu na te”.

Na zadnjič je zgovoriu pruot Adamu tol sodbo:
“Zuok ti si poslušu glas tuoje ženè an si sniedu sad od drevà, ki jest san te očitno prepoviedu ga ìest, zemjà bo štrafana zauojo tebè; z tardin dielan pardielaš od nje tuojo ceringo za usè dni tuojga živlìenja, onà te bo frugala tarnè an nadlìege; se boš fuotru s puojovo travo; s puotan tuoje čelè boš ìedu kruh, dokar se uarneš na zemìa, od katere s'è velegu, zuok ti si prah an u prahu se uarneš!”