Sničica

Ki kratì
stegnen rokò
an te ponuden za iest,
an ti, ku me videš,
brez te klicat,
se parbližaš.
Se oprès
gor na dlan muoje roke
an me pogledaš.

Oh tiste očaca!
Kuob teu se usilt
hlabokò tu nje
za zastopit
če an ti me jubeš
ku jest,
če an ti se veseliš
stat z mano
takuo k ist
se veselin
stat s tabo.

Pobereš rahlo
sienjice ki te dajen
an zletiš veselo
ga pojedùvat.

An se uarneš.

Ka te ulače čeh mené?
Katera potrieba te uoze?
Samuo ugasint lakot,
al uživat raduost an jubezan,
ki an ti ih poznaš,
ki an ti ih maš potriebo?

San ču an dan,
almank takuo me se zdi,
de s me jala
glih kar san te teu pobožat
an san te jau
de mi dva sma uglihana:
- Oh, jubezan,
jubezan ja
jo lepuo pòznamo!
Vemò
de usì se muormo jubit.
Pa vemò de niesmo usì glih
tle na svietu.
Mi smo buožaci,
j doložlà,
vas se bojmò
zuak j prepričano
de niesmo nič za vas.
An vi niesta usì glih:
mies vas so velikaži
an so ničari;
so ti dragì
an so ti buozi ku mi.
Mi diemo:
nia pru! -

Me se stisne sarce,
san brez besiede:
mi,
gaspodari znanja,
bi muorli
ardečiet
za našo naumnost
tapred no buogo tičico,
ki nas učì
de smo usì
Božje stvari!