Sveto Pismo

Tel je začetak nebà an zemjè u njih stvarìenje, kar Gospuod Buog j stvaru zemjò an nebuo an usakega puojega drevà, priet ku jih je bluo na zemìa an usako travò od puoja, priet ku j vedala.
Zuok Gospuod Buog nie biu še stuoru dažit na zemìa, an nie bluo še màjdnega človieka, ki je dielo zemjò, ma na juga sej uzdigovala taz tle an, hrìenjena u daš, j rosìla na tla.

Gospuod Buog stvar človieka

Antà Gospuod Buog j predielu možà uonz zemienega pragu an j popihu u nuosnice an žiu pih, an mož j ratu žiu človèk.

Človèk u zemjenske nebesa

Potlè Gospuod Buog j nastabu an vart u Eden, na jutarnjin kraju, an tle j poluožu človieka, ki ga j biu stvarìu; an Gospuod Buog j stuoru veliezt taz zemjè usake sort fajnih drieuj an dobrì za ìest, an dreva živlìenja na sred varta an dreva znanja dobrega an slavega.
U Eden j začenjala na rieka, ki je močila vas vart an sej aspartjuvala na štier kraje.
Ime te parvega je Fison an je tist ki obkùola vas kraj od Evila, tuk je zlatuo; an zlatuo tistega kraja je dobrò; tan se ušafuva tud dišoča smolà an ta tarda skala.
Druga rieka se kliče Gihon an je tista ki obkuola usò vas od Cus.
Te treča se kliče Tigri an je tista ki tečè na jutarnjin kraju Assura.
Te četarta rieka je Eufrate.

Antà Gospuod Buog je uzeu človìeka an gaj poluožu u vart Edena, za de ga bo dìelu an varvu an je dau človieku tolo zapuoved:

“Ti moreš ìest frajno od usakega drevà od varta, pa od drevà znanja te dobrega an te slavega na smìeš ìest, zuok če ti od telega boš ìedu, sigurno umrìeš.

Adam daje ime usemù

Potlè Gospuod Buog je jau:
“ Nie dobrò de mož bo sam; ist mu nardìn no pomuočo njemù podobno.”

Antà Buog j biu že stvariu uoz zemjè usò puojovo žvino an usè tiče od nebà.
Jih je pejù čeh Adamu za videt s kizadno imè bi jih preklicu.
Antà Adamo j dau imè usaki domači žvin, usian tičan od nebà an usaki puojski žvin.

Gaspuod Buog stvarì Evo

Pa za Adama se nie ušafalo no pomuoč njemù uriedno.
Antà Gospuod buog j stuoru past an hlabòk san na Adama, ki je zaspau. An cajtu spanja, Buog je uzeu no njegà rebro an na njo je nazaj udielu mesuo.
An Gospuod Buog uonz rebro Adamu uzeto je stariu ženò, potle joj pejù čeh Adamu.
Anta Adamo je zaueku:

“Tala, ja, je kuost muojh kosti,
an mesuo muojga mesà!
Tala bo klìcana ženà,
zuok j bla veulìečena od možà”.

Stvarìenje žembè

Zatuo mož zapusti suojega očì an suojo mater an bojo no samò mesuo.

Antà Adam an njegà ženà sta bla obà nagà, ma jih nie bluo špot, za uojo njih originalno svetuost.