Tačice nie vič

Tačice nie vič.
Ka joj zagrablo?
Na hode okuol mené
kar trieben,
me na odguarja
kar jo kličen.

U luhtu
na spolieta nič,
ne tiči ne perja.
Vietar
je padu.
Magle
se prenašajo
od koncà do koncà
an na pravejo vič ku ankrat
k so pisale
usake sort farb.

Tapod okno
so verastle pokrive.
Pousòd
nia ku mrak,
sonce
umorjenò.
Hiše prazne,
prazna vas.
Ist čakan
ma tebé te nia.

Luna
kar pride,
zamučì
ustrašena!