Ofjànski patòk - Tarčensnjak

Tìsta uodà, ki tečè pojè goz Ofjàna dol prùat Tarčètu, se bliskontì ku zvìazde tu ovòštne nočì, ku lùna na Matajùre.

Kàmani uglàjeni, al mìneni, al strašnùa debèl, bìali al armenì, usìeh sort, čàkajo de ih poglèdaš, de ih uzàmeš tu pèst, de ih pošùjaš no màlce.

Màh, iglèn, bòre urìte na dèsno an na čempàrno patòka, plazùavi, jàme ki kàpajo, drìauje na usò mùač sparjèto za kàmane, svìat upìčnen prùat maglè: usè tùole j ofjanski patòk!

Kar prìš tàpod nìašne štrašnè čelè, te sarcè zàčne tùč an te se parì de svìat pàde na te.

Čeglìh si scìelama vesèu kar si tapòd njìm, te se če dušìca spustìt!

Hòdeš an muareš varvàt de na pàdeš, de na odletìš du berìn.
Skàčeš ku zejac od kàmana do kàmana.

Plìska j zazidàla nje gnìazdo tàpot čelàn.
Je zložlà usè reči na mèstu, takùak samùa an arkitèkt bi znù.

Na postrovà sìkne čeu fof.
Kua bi j tèu reč de naj se na bojì. Bi tèu jo glèdat, poguarìt z njo!
Fof j masa dug an glabòk; onà me na čùje.

Sovà spìa tàpot čelò tàna nin vàrhu.
Ima zapàrte očì.
Gren blìzo njè za vìdet kakùa j lìapa. Kar čen jo pošujàt gor na glàvo, sfarfolì proč.
Kùa mòre bìt de mej vìdla, cej mìala zapàrte očì?
Nono mej pràvu de zovà ima dòplih trepàlce, za se na oslepìt kar spolìeta po hòstah.

Patòk j vegrèbu no velìki jamo.
Se more plàvat po lìate.

Strašnùo velìke skarlè, dna te na to, so se umelìle doz Barca.

Kùas poduadèn se ustàf tana kàman nad berìnan.
Se nàglo počèpne an nàglo ustàne vič kràt.
Parì de plèše.
Na vìadič se tùfne tu uadò an skòčne uònz nje tu an lamp.
Na vìan kaj popàdu! Morebìt negà ràka.
Zùak je pùno ràku gu ofjànskin patoce.

Na kràju patòka kartùfulce se beljò.
Kajšan tanakràju kìkic jin je splèdu an zelèn ròb.

Kakùaj lìap ofjànski patòk!