O tisti ùr
sonce ustaja
O tisti ùr sonce ustaja,
luč začne silt,
rahlo pada listje peró za peró
an na tlá se zbiera
u ni veliki ardeči màgli.
Tiči ščarketajo veseli:
zahvalujejo Bogà
za nou dàn ki jin daruje.
An pas laja
samuo za jat de je.
Mier?!
Ne, samuo mažurki!
Zakí tanad Ofjanan
čarne maglè se naglo zbierajo
an uzdiguvajo an vietrič,
ki subto truca se močnuo zagriet.
Kumét zaderé uha
an se parpraulja zletiet na duom.
Tud muoje željé so ratale mažurki:
so spovargle usó njih dobruoto,
so se s cielama zasiančale.
Muoje skarbì pobutane
dna za dno pádajo
an se zgubjajo
šinfane
tu niču.
Mier?
Nia merà
na Nediških Dolinah.
Usé je nepotarpleživo:
ujskè, zaničevanja, sauraštvo,
žmage, preuzetnosti, zasramovanja.
Na naš zgubjén ròd!
Na naš izík!
Na naš ròd, na naš izík ki umierajo,
učefani dàn za dnè,
učefani od suojih samih
zatajenìh, zapoviedanih zadajaucu,
prodani palankan,
zaskárbjeni samuo za suojo brigo.
Nasrečan rod,
nasrečan izík,
zmartrani od tarkaj karvìc!
Po nediško nazdravjamo:
“Pride ben blek na jamo”!
nš
