Piet je vesejé

Žej kar san biu otrok, san nimer ču piet okuole mene.
Tenčas smo bli veseli, vič ku donas ki ne nan manka nič.
Naši te stari so piel usí kupe an če so bli štonani. So piel takuo ki so bli uajeni. Tan u naši vas je bluo puno ljudì, sej čulo nimar kajšnega piet.
Naše piesme povedó usé naše živlienje.
Narlieuš dan je biu dou cierkvi tu nediejo: usa vas je bla ato za molit an za piet. Tist dan se so tiel usi radi, je bla dna veleka družina. Naši glasùovi so bli takuo močni ki so finil nòt gou podstriehah.
Kar je finila maša, možje se so ustavli odzuna an so začel piet po taljansko an po laško: la Montanara, Stelutis Alpinis an puno druzih...
Žené so šle kuhat plento an paračavat južno. Zada usak mož je šu tieu njega uajeno ošterijo. So začel igrat karte an potlé so začel an piet.
Te mladi so piel pa ponoč, tie mez vas, de jih bojo čule čeče. Subto zada ki so začel piet, uokance se so odperle.
Kar je paršu pre Bepo gor par nas, je use kambjalo: on je subto ču de so bli liepi glasùovi an je žačeu jih klast kupe samuo tiste buj uglihane. Naši nieso nič viedli od muzike an usaka družina je dala kar je mogla za kupit dan armonjo.
Tel strument je za gou muzeo.
Počas an počas, pre Bepo jih je navadu piet z armonjan. Takuo sej rodila tela kantorija.
Dno lieto potlé, sej čulo guarit dou dažel od tele kantorìje an puno ljudi so paršli jo poslušat. Je škoda de májdan nie posneu piesmi tele kantorije.
Te zadnji lieuš glas tan par nas je biu tist od Bertna Balanua. Je imeu dvanast liet kar sej učiu Šuberjovo Ave Marijo dou cierkvi. Potlé je šu an dou Špietar jo piet par maš. Je pensú ratat pìevac, pa njega oča nie teu.
Človek na more živiet brez piet, je njega DNA, je nimar pieu an bo nimar pieu. Tista je naša narlieuša navada.
Piet je lieuš ku se kregat.
Se muormo daržat kupe an se tiet radi, takuo puojmo le naprej.

Midruz se zbieramo
Kier vince piemo
Jo veselo zapojemo