Ponočaki od naših dolin

Kar zima poledi, oku an oku, usu dolinu an ofarba u bielin Matajura an Miju, ponočaki se parbližaju vasen an ponoč spolietaju miez hišah.

An kar jagarji, pred dnen, se pobieraju go po dolinah od Mije an go mez Pradol, ponočaki spolietaju an tuleju za njim. Gredo za njim go do pu bregà, potle se ustaviju.

Dielajo tuole za zmisnit jagarje de, do kot je tamà, su oni gospodarji tistega sveta. *****

Od ponočakih, ki živijo tle par nas, te narbuj velik je Gut (Gufo reale).
Je punu velik, ima velike oči an ge na uhah lepè plume čarné an zadarte.
Ima an glas močan, čudan, ki se čuje na delečin.
An kar Guti začnejo tulit, na genjajo celo nuoč an se kličeju taz nega brega čeu te drug.

Je težkuo ga videt zak je an tič strašan an se hitru skrije kar čuje kiek se ganit al šumiet.

Ti stari su ga klical an duhtuor te velik an su guoril od njega ku deb na biu samuo an tič, pa kiek čudnega an žlehtnega.
Su guoril, de je meu nu veliku muoč, takuo veliku, de je mu uzdignit še nega človieka.
«Pride duhtuor, te ponese!» - Su strašli otroke.
An otroc su se bal iti uon s hiše ponoč.

Če po naših hostah živi punu duhtuoru (Gufo comune). Su buj mikani ku gut pa su mu podobni.

Pozime, zguoda, je lahku videt nega čuka (assiolo), ki čepi miez varhu od kajšnega molarja, ne deleč od vasi.

Čuki žvižgaju, niesu dost velic, pa ku duhtuorji se skrivaju čezdan an ponoč lovijo tiče an miši.

Glas od usieh ponočaku se čuje an nizku če po tistih hostah, ki rastejo ta za našimi vasmi: taz Saržente do Petjaga an gor pruot Mečan an Ruoncu; an tapotinkraj Nediže go po briegu Svetega Ivana an šele nazaj go miez Bodrin, ki je tista dolina, ki taz Stupce peje gu čarnivarh, al go mez Predol. *****

Druz ponočaki su sove (civette).

Sova nie dost velika an se ju pogostu sreča u spomladu an poliete. Tela sova cvika, ki je an «strah».

Su guoril ankrat, de kar sova pride cvikat blizu hiše, kliče marliča. An su ju lovil.
Pa, na parnese za sabo druge nasreče, ku nje glas: če te zbudi tu sret noči, na zaspieš vič, sa na genja cvikat celo nuoč!

Potle su Joji (barbagianni), ki živijo gu turnah, go pot korcah od cierkvah, tu starih hišah zapuščenih.

Su tisti, ki narmanj se bojo č1ovieka. *****

Vič krat se je ušafa1u ponočake martve tu vasi.
Su paršli tu vas lovit miši an pudgane an potle su šli se skrivat go pot kajšnu striehu an atu su taknil nu nit od luč an su se zažga.
An dieluci od Enel jih uša­fuvaju, kar hodiju gledat niti, ki uozeju luč taz ne vasi čeu te drugu go po naših breguovah.