Ramonika na bo godla celò nuoč.

Na zlieti takuo naglo,
na skači an plesi če an san:
cajta ga nia;
kàr imaš za narest,
nardí:
ramonika
na bo godla celò nuoč.

Al si čú daž kuo ramošì?
Al si gledu tica kuo farfolì?
Al si videu sonce uteč za brieg?
Nia cajta!
Na hodí gledat
kàr te nia useč.

Kár zvičer se varžeš na pastejo
na pensí kàr nies nardiu,
ne al si, al nies biu mogočan.
Na zlieti takuo naglo:
kàr bo, bo.

Dost kratì si jau:
- nardin jutre.
Pa nies nardiu.
Nies meu cajta
poklicat tuojga bratra
za mu reč: - Zdravo!
Si zaperju očì
si gledu drugán,
si venašu kuante
za na videt
duo te má potriebo.
Cajt j kratak,
na zlieti naglo,
ramonika na bo godla celò nuoč.

Kár se žalvaš an se fardamaš
za no rieč ol za to drugo,
pust cajt naj pametno utìeka;
popensí kab ti nardiu
za okarnit tuojo živlienje.
Ramonika
na bo godla celò nuoč,
cajt ki bi mogú ostajat, ga nia.

Sa ramonika gode:
- Od kod si paršu?
Kan puodeš?

Kia boš,
kua boš,
Al boš?

Al s videu:
na znaš odguarjat,
ramonika na prave vič.

J usé pomotjeno.
Besiede so znoriele,
pamet se zgubja
tu niču;
občutki
se tu neskončnost utajajo.