Smrieka se kkličen



Sa van povian kuo j šluo.
Tam u vas smo čule judji guorit:
- So zrastle, so ratale velike, sa bomo muorli kako useč. -

Usé muoje parjatelce so se začele trest.
Dna sej oglasila an j jala:
- Žej dvajst liet ki živmò tlé kupe, sa se muormo paračat de kajšna nas zapusti.- Dna druga j doložlá:
- Sa smo debele an raune, nas videjo taz vas kakuo smo lepe an jin dielamo golnost. -
Pa druga:
- Vič krat san čula ljudi guarit : “kuo so lepe tele smrieke tjeu Mije!!! Bomo muorli jih vreč u nuc! -
Jest, ki san bla ta buj velika, san jala:
- Na buojtase, vas ošerman jest, zakí san ta narbuj stara an narbuj rauna. -

Se zmisnen de tist dan je biu dan velik mraz an dan mož je paršu nas gledat.
Okuole an okuole nas je hodu an gor na čimo je gledu. Zato sej sednu tapar mene an áto je čaku dan liep cajt.
- Kaj se mieša tu njega glav? - San se prašuvala.
Tel mož nie biu ne mlad ne star: me sej paréu dan dober človek. Je ustau gor an tjé u Pačeido je šu; se j vidlo lepuo njega hišo.
Dan tiedan potlé je paršu nazaj ma nie biu sam: je parnesu za njìn njegá parjatelja an san vidla de so miel skiere an žagone.
Glih tapar mene se so ustavli.
- Mamca muoja, jest viden muojo tezàdnjo uro! - san se jala.
So lepuo očedli okuole mene, tarkaj de so se vidle muoje korenine nagè.
Priet ku začet me sieč, mož je pogledu tezadnji krat gou mene, me se pari di je jau kajšno besiedo, morebìt : se na buoj, se na buoj. An san čula te parvi žlah od skiere an potlé mej zajeu vič krat. Jest san molila an molila. Ma tel mož je sieku an sieku prez se ustavt. Je imeu dno sekočo skiero; san jo čula tu mene, nimar buj glabokó.
San jokala vič ku san mogla ma se nje ustavu.
Te drug mož je parnesu dan žagon an so začel me žagat. “Mamca, Mamca muoja ! Kuo tarpin ! Pomajte me !”.
Z nin žlahan san padla dol!
- An sa ki bo? - san se prašuvala.
So začel riezat muoje naruoče an muojo glavo an san finila na tri kosè.
Potlé so paračal dan muš an gor me so ložli. Potlé so parnesli dan drug žagon še buj velík, tist za daske žagat. Dan mož je biu gor na varh an te drug je biu zdol ; dna musika je začela : zim, zom, zim, zom... - sej čulo.

An mùoje parjatelce smrieke me so gledale mučè; nieso maj vidle nič takega.
Potlé ki san bla žagana, me so ložli pod strieho za dno lieto.
San zubila usó muojo krì an buj suha san bla.
Tel mož ki živi tlé u Pačeid, mej nesu tjé u njega kliet; ato ima usé marangonove ròdje. An j začeu maringonat.
Je tarkaj predielu de počas, počas san ratala dna liepa mìza.
Sa ki san ostariela, san sparjela dno bliščočo obličjo: se videjo usé muoje žile.
Tel marangon je naredu blizo hìš dno pokrito teraco. Vi me na bota vierval: vas viden usé, vas pozdravjan usak dan, nale ki vidruz na vestá kie stojin.
Usake lieto pridejo Francuzi na počitnice an igrajo usak dan Škopon na muoji miz.
Na križajtase za me, tlé niesan sama, tel mož me če rád.
Se vidmo...
Smrieka
Guerrino Cencig
Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.
© 2000 - 2023 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it