Snieg je pobeliu doline

Tiste lieto je bluo no suhuo an gorkuo polietje.
Vič krat vasi su ostale prez uode.
Potle je paršla jesen.
Kar je bluo ostalu sierka je zazdrielu; jabuk je bluo malu pa rože su le cvetile pod soncam.
Še gobe su se maltrale, za zemjo predriet.

Nu nuoč novemberja je paršla slana an je zasmodila use. Zguoda an zvičer je biu mraz, sonce pa je sijau usak dan. Če po njivah ušenica nie mogla rast an uoda je tekla nimar buj počasu.

Takuo je paršu dičember.

«Buog nan daj nu malu daža » - je jala Minca Bepunu, ki je gledu pa u luht pa gor pruot Matajurju.

«Bi ga korlu nu malu, če ne se posušmo še mi tel krat» -
je jou Bepo an počasu z njega palco se je pobru damu.

Ta na «Goric’» uoda je tekla počasu.
Če po vasi usi su se poguarjal’, kakuo za te parvi krat, od kar te stari su puobnel’, vas je mogla ostat prez uode.
An gor, u luhtu, nie bluo še sience od magle.

«Buog nas pre-vid’ - je guorila Minca, usak krat, ki je šla točit uodo za kravu - Še kruha na bomo mogli peč dru-go lietu. O muoj Buog usmilte se čez nas an pošjajte nan nu kapju daža!».
Te stare su moli-e Očenaš za Očenašan an su prosile Mariju.
An usak dan je bluo le jasnu.

Takuo je paršu Božič.
Na viljo je bluo jasnu ku te druge dni.
Žene so ble lepuo očedle njih hiše, su ble spekle gubance an su miele use napravljenu za štrukje.
Otroc su bli napravli presepio an tu usakin presepjune «dušnica» je goriela ta pred te malin Buogan.

Pod nuoč Minca je vesula useničnu moku tu nu veliku skliedu morno an slano uodo an je hitru zmešala.
Je udielala nu malu tuole testuo an ga je zavalila če na dasko.
Je uzela buju an je začela zavijat štrukje.
Oku mize otroc su ju gledal’ an su štiel’ štrukje, grede, ki jih je dol kladla.
Uoda je že uriela na ognju.

Po vičerji Minca je diela nu lepo čupu čeu furnel an je šla prat posodu.
Otroc su bli ta pred presepjune an za te treč krat su preložli use uce an pastierje, su postrojil’ poti an studenac.

Potle Minca jih je lepuo oprala an jin je jala:
«Hitru usi spat. Jutre puojmu h te parvi maš’, zak potle bon muorla kosilu napravit».

Je nardila še kajšnu dielu, grede ki brovada se je genjala tenfat an o danajsti se je pobrala spat.
Je bla takuo trudna, de nie pogledala še če uon priet ku legnit.
Ma u luhtu, gor u nebesih, anjovci su miel’ punu diela; kajšni su potiska1’ dol pruot zemlji te narbuj velike an debele magle, druz su pa rahlu jih tresli.
An kar biele magle su ble pokrile vas luht, počasu počasu je začeu padat snieg.
Celo nuoč anjovci su tresli magle an snieg je rahlu pokrivu korca, tla an drevi.

Drug dan Minca, kar je ustala, je pogledala skuoze oknu:
«Hvala Bogu -je jala na glas -na ostanimu prez uode an prez kruha!».

Je šla du hišu an je zakurila oginj.
Kar otroc su ustal’ an su vidli snieg, od veseja su začel’ tuč roke.
Potle su sniedli, su se lepuo obliekli an usi kupe su se pobral’ h maš’.

Po pot’ su srečal’ te druge vasnjane an počasu su šli dol pruot cierkvi.
Možje, žene, otroc, usi su bli veseli:
tist snieg je vaju vič ku use zlatuo na sviete.

Otroc su leta1’ an pada1’ po sniegu an su se zvestuo smejal’, čelih jih je zeblu tu noge an tu nuos.

Okuole an okuole use se je laščielu an zuonuovi od cele doline su na glas zuonil’.

An anjovci?
Su takuo tarduo spal’ če an san po maglah, de niesu čul’ ne glasi od zuonuovu ne tistih od otruok, ki su leta1’ po sniegu.