DORIČ - Izidor Predan

Izidor Predan, bivši odgovorni urednik Novega Matajurja in adan od narbuj gorečih an zaslužnih borcu za pravice Slovencu v videnski provinči, je umaru 11. vošta. Imeu je 64 liet in je biu že puno cajta bolan.

Smart ga je dosegla, kakor bi se verjetno sam zaželeu. Biu je med zavednimi Benečani, na srečanju Slovencev, ki nadaljuje tradičijo Kamenice, od katere je biu ranjik Dorič - pod telim imenam je biu namreč poznan v svojih dolinah, v cielim Zamejstvu in v Sloveniji - med parvimi pobudniki. Biu je v vasi Matajur, ki jo je imeu rad kakor svojo, saj se je biu zbrau kot pseudonim "Petar Matajurac".

Zgodilo se je v parvih popudanskih urah. Dorič je čaku, de stopi pred mikrofon, de bi pozdravu vse zbrane na srečenju. Nenadoma mu je paršlo huduo in je padu na tla. Takoj (subit) so mu nudili parvo pomuoč. Hitro sta paršla helikopter in abmulanca, de bi ga pejali v špitau. Pa nič nie pomalo. Predan je izdihnu na plaču pred matajursko mlekarnico. Msgr. Paškual Gujon in g. Božo Zuanella sta zmolila Ocenaš za te rancega. Organizatorji so zaparli senjam.

Pogreb je biu na Liesah v sriedo, 14. vošta. Zbralo se je bluo stuojke in stuojke ljudi iz vsieh kraju. Pogrebni obred je vodu domači famoštar g. Azeglio Romanin. Somaševali so msgr. Marino Qualizza, msgr. Dionisio Mateučig, g. Franc Rupnik, g. Emil Čenčig in g. Božo Zuanella. Med navzočimi je bluo veliko predstavniku političnega in kulturnega življenja z obeh strani meje. Pieu je farni pevski zbor.

V pridgi je g. Romanin poviedu, de je biu Dorič adan od tistih ljudi, ki na hodijo pogostu v cierku, ki pa imajo par sarcu konkretno življenje in tarplienje te buj potriebnih. "Imeu je probleme s čivilnimi in cerkvenimi oblastmi - je jau - ampa nie nikoli zapustu Cierkve in viere, ki mu jo je bla zapusti1a mama, ki jo je takuo ljubu. Se posebno je biu pobožan do starogorske Materebožje".



"Naj Buog rodi še puno takih mož za našo Benečijo", je dodau g. Čenčig, ki je te rancega zahvalu za veliko dielo, ki ga je opravu, de bi Benečani ohranili svojo identiteto, ki je močnuo ukoreninjena v kristjansko viero. Msgr. Qua1izza pa je poviedu, de je Predana in duhovnike povezovala skupna skarb za Benečijo. Pred groban je g. Zuanella zmolu Oče naš, de bi izpunu željo te rancega. "Jeseni lani - je poviedu tarčmunski in sauonjski famoštar - v matajurskin britofu me je uprašu: "Kar umarjem, pridi molit Ocenaš na muoj grob!"

Kulturno društvo Rečan se je od Predana poslovilo z njega besiedami. Predsednik Aldo Clodig je namreč prebrau poezijo "Slovenci imejmo se radi", potle je zbor zapieu "S strani Matajurja". Predsednik Zveze Slovencev, Viljem Černo, je orisu življensko pot, veliko dielo in zasluge Izidorja Predana. Obljubu je: "S hvaležnostjo bomo sledili tvojim nasvetom, nada1jeva1i tvojo pot". In je zakljucu: "Buog ti loni, Dorič, ker si do zadnjega diha bil z nami. Naj ti bo lahka tvoja beneška zemlja". Pred odpartim grobam so spreguorili tudi Stojan Spetič predstavnik Stranke komunistične prenove, katere je biu te ranci clan, predsednik Anpi iz Nadižkih dolin, Paolo Manzini, in predsednik Kulturnega društva Ivan Trinko, Marino Vertovec.

Sada Izidor Predan počiva na lieškim britofu. Njega dielo in njega tarplienje pa bo še naprej dajalo sadove za dobro vsieh Benečanu.

Zbuogan Dorič

Čudno je, pa kar parmanka adna peršona, ki smo jo poznali, nan pride na pamet zadnjikrat, ki smo jo srečal', zadnje besiede, ki smo čul' od nje. Zatuo, kar se je arzglasila žalostna novica, de na srečanju Slovenju na Matajure je nepričakovano zmanku Izidor Predan, ki smo ga usi poznali ku Doriča, so me paršle na pamet ne samuo zadnje njega besiede pa use, kar sma se poguarjala adno nedejo priet, u varte pred njega hišo u Dolenji Miersi.

Biu je zadnji dan "Postaje Tapoluove" an tudi "Sejma beneške piesmi" na Liesah an zatuo ki san biu zagodà, san šu pocaso pred hišo, de bi vidu Doriča prez ga motit, ce je biu šu ležat po kosile. Srečan san biu, kier san ga vidu opieštat pred taso darve an kar me je zagledu, njega šarok an jasni nasmieh meje odpru sarce.

Vič ku adno uro sma sediela pod soncan, ki je bilo nad nami, an u tistin cajtu san nabrau od njega niek, ki me je skarbielo: pride reč besiede piesmi, ki san jih imeu posnete na adnin traku an ki se jih nie mogluo lepuo dečifrat. Nu s tisto kaseto, mislen, de san mu dau malo razvedrila, zatuo ki san jo biu posneu okuole dvist liet od tega u niešni oštariji u Priešnjem par adni vičerji emigrantu, na katero san biu vabjen tudi jest. Dorič je poslušu, je natiegu uha za zastopit, duo puoje an duo spreguarja:"Tele je Elio, tele je Tonček Čjabaj, tele je Petar, Luojz...".

"Tele si ti, ki puoješ "Pepeu, pepeu, pepeu", povej me besiede, ki jih na zastopin", san mu jau. On pa, ki lahko nie dost cenu teh besied, me je rajš poviedu na pamet prefacion, uvod molitvenika, ki ga je napisu za nas mons. Ivan trinko, lieta 1951, kar me je partardilo Doričevo hlaboko viero an pobožnost. Deklama-vu je pred mano ku molitu:

"Ljudstvo moje drago!

Tebi sem živel. Tebe so spremljale moje skrbi in zate je tuklo moje srce. S teboj sem delil lepe in bridke dneve in tvoja usoda je bila moja usoda. Ob koncu svojega življenja ti poklanjam še svoj zadnji in nadražji dar - molitvenik "Naše molitve", ki naj te zvesto spremlja na poti življenja in pelje k Bogu.

Ljudstvo moje!

Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini. To naj ti bo moja oporoka in testament! Sedaj pa lahko rečem s starčkom Simeonom: "Zdaj pa, Gospod, odpusti svojega hlapca po svoji besedi v miru!".

Sledila je duga tišina, u kateri u naših pametih an sarcih so se mešali nenavadni občutki. Potada je paršluo na dan, kuo san rad prebieru njega rubriko "Piše Petar matajurac" še posebno, kar je polemizavu z naspruotniki nas Slovenju.

Zmisnu san se, kadà san ga osebno poznu. Bluo je lieta 1971 glih na Matajure, na parvin Srečanju Slovenju; zmisnu san se na use druge parložnosti, u katerih san poslušu njega goreco besiedo an pričevanje, njega kuražo an neutrudno dielo, entužiažmo na poti, ki se jo je izbrau.

Mu niesan pa jau, kulku je uzbudila u mene njega zaviednost, kadost je pomala za odpihat pepeu, ki je pokrivu učilo muojih staršu an domačega kaplana Kuffola. Tele ostane muoj žau za prerano Doričevo samrt. "Zbuogan Lučian, pozdravi ženo", so bre njega zadnje besiede.

Hvala Dorič, hvala za use. An za tisto tuojo željo, ki me si jo ponavju usakikrat, ki sma se srečala, de bi nastopila na Dnevu emigranta ku Petar Matajurac ti an Tonca Ponedišc#ak jest, imam trošt, de jo uresnicema an dan tan gor, magar glih ta za Petrovih uratahi pod nasmiehnin pogledan Ivana Trinka, naših Čedarmacu an usieh naših judi, ki tan gor nas čakajo.