Parva taljanska pridga
Ni hitro začel. Malo je pokašljal in: Carissimi cristiani - je djal, in šel naprej z pridigo po italijansko.
Nediža
Bilo je neko nedeljo v poletju 33 leta.
Cerkev S. Lenarta je bila natlačena (takrat je hodilo mnogo ljudi k sveti Maši od vsih farnih vasi).
Zene so stale na levi (a sinistra), možije pa na desni strani; ti mladi so se vstavljali v bližini vrat skozi katerih so se radi izmuknili kadar pridiga se je dolgo trajala.
Mi otroci pa smo stali v prvih klopih odkod smo mogli vse lepo videti: seveda za otroke je vse zanimivo (interessante) kar vidijo, posebno če je v času ki morajo stati mirno, kakor se je moralo stati v cerkvi takrat.
Jas sem bila še otrok tedaj.
Torej, ko v sveti Masi je prišel del (parte) S. Evangelija, gospod Gorenščak se je približal k ograji (balaustra) in, kot po navadi, se pripravil za pridigat.
Ni hitro začel. Malo je pokašljal in: Carissimi cristiani - je djal, in šel naprej z pridigo po italijansko.
Ne znam vam povedati kako mi je bilo v trenutku ki je gospod famoštar dejal: Carissimi cristiani.
Bilo mi je kakor da pred menoi ne bi bil več navadni, pa nepoznan duhounik.
Njegove besede, z katerimi je šel naprej v pridigi, so čudno zvonile v moj pameti četudi sem znala precej govoriti po italijansko (v šoli so nas tako učili) a do takrat, v cerkvi, nisem nikdar slišala drugih kot latinskih in slovenskih besed.
Morda se še nekdo (qualcuno), ki je že v letih, spominja na ta dogodek (avvenimento).
Jaz tega ne bom mogla pozabiti do smrti.
A.Z.
Realizzazione della pagina Nino Specogna